Strah pred Donaldom Trumpom kot veliko neznanko je morda pretiran. Njegovi izolacionistični politični nazori in populistična taktika Evropi nista nič tujega. Nacionalizem je evropski izum. Če se držimo samo bližnje zgodovine, je treba samo v angleščino prevesti govore Vladimirja Mečiarja, Viktorja Orbana, Mattea Salvinija, Borisa Johnsona ali bratov Kaczyńsky in dobimo zgledne trumpovske izdelke. Tudi iz sodobnih slovenskih in hrvaških političnih govorov je mimogrede mogoče sestaviti njegov spodoben nastop.
Tujci, begunci, zidovi na mejah, obramba narodove veličine, ulična govorica in nezadovoljstvo s skupnimi demokratičnimi institucijami so ključni sestavni elementi evropske politike. Tako ne govorijo samo ekstremistični marginalci na robovih političnega prostora. To govorico je mogoče slišati v pisarnah predsednikov vlad, njihovih zunanjih ministrov, populizem je glavno orodje predsednikov držav. Opozicije tekmujejo v glasnosti s strankami na oblasti in se držijo istih tem ter veljajo za vedno bolj spodobne. O voditeljici francoskih nacionalistov Marine Le Pen govorijo kot o popolnoma kredibilni kandidatki za predsednico Francije. Zato tudi na levici vedno bolj navdušeno govorijo o ljubezni do domovine in zadržanosti do tujcev. Ta govorica v politiki dobro deluje in daje rezultate.
Med ameriško predvolilno kampanjo se je Velika Britanija odcepila od Evropske unije, kampanja pa je temeljila na podobnih političnih šalah, kot jih je osemnajst mesecev v Ameriki zbijal Trump. Pravkar izvoljen ameriški predsednik je bil med referendumom na Škotskem in je navdušeno pozdravil željo Angležev po svobodi. Morda njegov nastop ni bil geografsko najbolje usklajen, na političnem zemljevidu pa se je zelo dobro znašel. Med volilci za odcepitev je videl somišljenike in prav je imel. Populizem je transatlantski fenomen.
V njegovem programu pa je ena točka, ki se razlikuje od glavnega toka evropske politike. Navdušenje nad njo je mogoče najti samo na skrajnem levem robu evropskega političnega prostora. Trumpu se ameriška vloga v severnoatlantskem obrambnem zavezništvu ne zdi samoumevna. Ne vidi logike v tem, da Američani plačujejo za varnost največje trgovinske združbe držav na svetu. V Natu Amerika deluje kot splošno zdravstveno zavarovanje za evropske države in plačuje za zaščito Evrope pred zunanjimi sovražniki. Splošno zdravstveno zavarovanje pa je nekaj, kar republikanci odkrito sovražijo. Trump obljublja, da bo na področje mednarodne varnosti vpeljal tržno logiko. Kdor bo hotel, da ga bodo ščitili ameriška letala, mornarica in marinci, bo moral storitve plačati.
Iskreno si gre želeti, da s tem misli resno. Evropska unija bi s tem dobila enkratno priložnost, da razglasi neodvisnost vsaj od ameriške obrambe. Glede tega ne gre sprožati velikih dilem. Razlika med Evropo in Ameriko je na področju vojskovanja velika. Američani imajo oborožene sile, ki temeljijo na zunanji politiki Združenih držav, oba sistema pa delujeta sinhronizirano. Evropska unija nima niti zunanje politike niti oboroženih sil, s katerimi bi kazala svojo moč. Ima nekaj nacionalnih vojsk, ki lahko spodobno odigrajo svojo vlogo v ameriških globalnih vojaških operacijah, in veliko nacionalnih vojsk, ki ne vedo, kaj bi počele same s sabo.
To pripelje do simpatičnih interpretacij evropske varnosti. Ko je Ruska federacija vojaško zavzela Krim, je v Evropi prišlo do resnih diskusij o tem, da je država Vladimirja Putina ponovno zgodovinski sovražnik in da se je treba z njo soočiti. S sankcijami je Evropska unija sledila parametrom ameriške zunanje politike. Kaj prav posebej izvirnega si ni izmislila, zato je – logično – šla obrambna politika v ameriško smer. Rusija je na zunanjih mejah Evropske unije. Z jasno in odločno potezo so Evropejci enotno sklenili, da so tam črte, ki jih nasprotnik ne sme prestopiti. Na vrhu Nata v Varšavi so vsi skupaj prosili Američane, ali lahko na Poljskem postavijo veliko bazo marincev z ustrezno podporo mornarice in letalskih sil. Barack Obama je z velikim razumevanjem privolil, da bo plačal račun za evropsko varnost. Edini pogoj je, da Evropska unija sledi zunanji politiki Amerike. Cena ni previsoka, saj Evropska unija svoje zunanje politike nima.
Trump je v predvolilni kampanji razlagal, da takšna obrambna politika temelji na slabih poslovnih odločitvah. Kdor hoče kupiti varnost, jo mora plačati s pravim denarjem, ne pa z ideologijo.
Plačevati evropske oborožene sile bi moralo biti cenejše, kot po tržnih cenah najemati ameriško vojsko. To je sijajna priložnost za Evropsko unijo, da na obrambni trg vstopi kot samostojna sila. Bilo bi tudi popolnoma v skladu z naraščanjem nacionalizma. Le da si je treba omisliti evropski nacionalizem. Ne bi smelo biti pretežko. Ksenofobija je že kontinentalni fenomen. Imeti svoje oborožene sile je bolj domoljubno dejanje od zanašanja na tuje najemniške vojske. Če bi Evropa imela svoje oborožene sile, namesto komične kombinacije nacionalnih vojsk, in bi bila sama odgovorna za svojo varnost, bi si lahko izmislila tudi svojo zunanjo politiko. Na zunanjih mejah bi jo lahko uresničevala še s čim drugim, ne samo z bodečo žico in zidovi.
Trump je od Evropejcev pobral najboljše ideje svojega programa. Bilo bi sijajno, če bi Evropa od njega vzela idejo o svoji neodvisnosti od ameriške obrambne politike. Evropa ni nič manj veličastna od Amerike.
