Ena glavnih dolžnosti lastnikov psov je, da poskrbijo za nego svojega kosmatinca. S tem skrbijo za njegovo zdravje in dobro počutje. Večina lastnikov se tega zaveda in se trudi po svojih najboljših močeh, a jim to včasih ne uspeva najbolje. Problem je v tem, da se psi ne pustijo negovati, njihovo poznavanje metod in pripomočkov pa je slabo.
Za pse z manj zahtevno dlako kakovostna domača nega povsem zadošča, psi z zahtevnejšo dlako ali posebno frizuro pa bodo frizerja potrebovali tudi, če jih bodo lastniki znali pravilno negovati. Bodo pa v tem primeru nege vajeni, urejanje bo kratkotrajnejše in neboleče, obisk pasjega frizerja jim ne bo predstavljal tako velikega stresa.
Že mladička bi moral novopečeni lastnik navaditi na dotike po vsem telesu. Nič pa seveda ni zamujeno, če ste že lastnik psa, ki se negi upira. Veliko psov ne dovoli dotikanja tac in posledično je krajšanje krempljev pravi podvig. Upirajo se, če jim poskušaš čistiti ušesa ali razčesati kakšen vozel. Ker s psom pridemo v konflikt že, ko ga želimo prijeti, mu nikakor ne moremo omogočiti kakovostne nege. Psa na dotike navadimo tako, da ga med božanjem primemo za različne dele telesa, ga s prstom malce pogladimo po zunanjem sluhovodu, mu dvignemo ustnice in se s prstom dotaknemo zob, ga pogladimo z nežno krtačo, na tacah mu s prsti razpremo blazinice in pretipamo kremplje. Krempljev se lahko tudi dotikamo s kovinskimi predmeti, da se pes navadi na stik s škarjami za kremplje. Pri navajanju na dotike si lahko pomagamo z nagrajevanjem s hrano. Vsak dotik prinese nagrado. Pri manipulaciji psa moramo biti nežni, a odločni in nepopustljivi.
Pri delu s psi načeloma velja, da pametnejši odneha, in če bo pes sprevidel, da smo bolj trmasti kot on, se nam bo prepustil. To pomeni, da ko se odločimo, da mora biti nekaj časa pri miru, pri tem vztrajamo, tudi če se upira. Zelo pomembno je, da se mu med upiranjem ne uspe izmuzniti. Ker se bo, če bo enkrat uspešen, naslednjič še bolj trudil. Zato ga moramo imeti pri navajanju na nego na povodcu in ga postaviti na višino (pralni stroj ali likalna deska za majhne pse, klop, vrtna miza ali zid za večje pse). Privežemo ga tudi, ko ga kopamo, da nam ga ni treba loviti po kopalnici. Če bomo za nego vedno uporabljali isto lokacijo, bo pes spoznal ritual in se še hitreje navadil. Sprostimo ga, ko se umiri. Seveda ne smemo že na začetku zahtevati, da stoji mirno eno uro, ampak ga zadržimo minuto ali dve in ga nato ob sprostitvi nagradimo s hrano ali igro.
Vsak tip dlake zahteva drugačne preparate, pripomočke za česanje in tehnike obdelave dlake. Najbolje vam bo svetoval vzreditelj vašega psa ali pasji frizer. Prodajalci pasje opreme velikokrat svetujejo napačno, saj se na nego psov ne spoznajo. Z napačnimi pripomočki nismo učinkoviti, uničujemo dlako ali pa je nega z njimi za psa celo boleča. Pri dolgodlakih psih in psih s srednje dolgo dvojno dlako je pomembno, da ne češemo samo površinsko, ampak dlako razčešemo do kože. Največkrat lastniki češejo pse s tako imenovanim slickerjem, krtačo z majhnimi bodicami. Tudi če vsak dan češejo, se dlaka njihovega kosmatinca zavozla. Ta krtača je učinkovita, a le, če jo znamo uporabljati. Ni dovolj, da z njo gladimo psa po površini dlake. Dlako moramo privzdigniti in česati po slojih tako, da pridemo do kože.
Psi se v veliki večini pri frizerju ne počutijo najbolje, kar je tudi razumljivo. Tujec se jih dotika in ob njihovih uporih ne popusti. Uro ali dve morajo mirno stati in sodelovati. Tega niso vajeni in jim predstavlja velik stres. Za slabo počutje ni kriv frizer, ampak lastnik, ki psa ni navadil na take procese. Pes, navajen različnih prijemov in nege, bo mirneje prenesel friziranje pri strokovnjaku in ne nazadnje tudi veterinarske preglede ter posege.
