S sodno prakso na področju bančne kriminalitete imajo težave tudi v specializiranem državnem tožilstvu (SDT), kjer, kot se pritožujejo kriminalisti, že tako in tako zavrnejo številne predloge za kazenske pregone zaradi po njihovem mnenju prešibkih dokazov. Ne le da je bančno kriminaliteto težko že odkrivati, sodišča zahtevajo hkrati še močne dokaze, a naklepov za kazniva dejanja v posameznih kreditnih mapah pač ni; večmilijonsko oškodovanje na podlagi poslanega elektronskega ali SMS-sporočila pa je prav tako težko dokazati. »Pri pregonu notranje bančne kriminalitete imamo problem. Resen,« je parlamentarni preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu dejal vodja specializiranih tožilcev Harij Furlan, ki je (znova) pokazal tudi na banke.
Pri iskanju (ali prelaganju) odgovornosti za dosedanje neuspehe pri pregonu gospodarskega in bančnega kriminala, ki je v minulih letih sicer postalo prej pravilo kot izjema, je bilo za ozko grlo zdaj očitno dokončno prepoznano tudi sodstvo. Potem ko so se za preiskavo gospodarskega kriminala specializirali na policiji in z ustanovitvijo specializiranega državnega tožilstva še tožilci, bo zdaj z napovedano ustanovitvijo specializiranega sodišča sledila še specializacija sodstva. Dejstvo je, da so odločitve bančnikov, na katere danes pada sum kaznivih dejanj, časovno vse bolj oddaljene in da se faza ugotavljanja odgovornosti za bančno luknjo iz kriminalističnih preiskav dejansko seli v sodne dvorane. Sodne prakse, ki bi pokazala, ali so bile morebitne napačne odločitve bančnikov tudi kriminalno dejanje, pa še ni.
Posebna preiskovalna skupina, ustanovljena v okviru Banke Slovenije, po navedbah parlamentarne preiskovalne komisije na primer meni, da naj se krivda članov uprav in nadzornih svetov presoja po načelu profesionalne skrbnosti. Ta je, preprosto povedano, kršena, če bankir odobri tuja sredstva za projekt, v katerega razumen človek svojega denarja ne bi vložil. Tolerančni prag sodišč bi moral biti po mnenju skupine nizek, sodišča pa pri svojem odločanju pogumna.
Obstoječa (skopa) praksa sodišč vpletenim ne vzbuja optimizma. Pustimo ob strani, ali je ustanavljanje novega sodišča res pravi odgovor na morebitno nezadovoljstvo z delom sodstva, vprašanje je, ali bo novo specializirano sodišče dejansko spisalo želeno sodno prakso. Pričakovanja so velika, zato je lahko toliko večje tudi razočaranje. Ustanavljanje Nacionalnega preiskovalnega urada je pred leti spremljalo vlečenje vzporednic s podobno finsko enoto kriminalistične policije in njeno takratno (v primerjavi s slovensko veliko uspešnejšo) preiskavo zadeve Patria. Kako so jo odnesli obtoženi tako na Finskem kot v Sloveniji, je znano.
Ob pripravi podlag za ustanovitev specializiranega sodišča, ki naj bi se ukvarjalo z gospodarstvo in bančno kriminaliteto, gre pravosodno ministrstvo zdaj pogledat prakso in izkušnje na Islandijo. Tudi to, kako so Islandci opravili s svojimi bankirji, je znano. Kot rečeno, razočaranje je lahko veliko.
