Bolj ko ameriški politiki sledimo v najmanjše razpoke v njeni demokraciji, manj je transparentno delovanje Evropske unije. Na trenutke je položaj zares kratkočasen. Ko je bil Herman Van Rompuy izvoljen za prvega predsednika evropskega sveta, je nastalo veliko vznemirjenje, ker nikomur ni bilo jasno, kako se izgovori njegovo ime. Na zunanjem ministrstvu so po nekaj urah odgovorili, da še raziskujejo. Za predsednika evropskega sveta Donalda Tuska pa je tudi potrebno resno raziskovanje, kje natančno na zemljevidu poljske desnice je politična stranka, iz katere izhaja. Tuskov položaj je zaradi stanja doma že dobro leto v veliki dramatični napetosti, vendar ne vzbuja nikakršnega zanimanja. Osebno življenje pa, kot da ga nikoli ni imel. Za Hillary Clinton natančno vemo, kdaj in kje je padla v nezavest, za Donalda Trumpa pa na pamet znamo povedati, kam vse je vtaknil svoje ročice. Od kod to neravnotežje?
V Kairu imajo preverjen način za presojanje, kakšen je najboljši način opravljanja katerega koli dela. Ko je sezona manga, se pod večer, ko nad Nilom zahaja sonce in čez mesto meče dolge sence, okrog mize razvije sholastična razprava. Je zrel mango, ki je še pred nekaj urami mehak in topel visel na drevesu v Ismajliji, najbolje prerezati na pol in pojesti z žličko ali umetelno olupiti, ločiti od kosti in razporediti na krožnik? Enak pogovor se razvije, ko na poti v Farafro sredi puščave poči guma in je treba natakniti rezervno kolo. Ljudje se postavijo v polkrog in s prekrižanimi rokami drug drugemu strokovno razvijajo različne načine, na katere je mogoče prašno neuporabno ropotijo zamenjati z bleščečim novim kolesom. Postopek lahko traja nekaj kratkočasnih ur in je vsem sodelujočim v veliko veselje.
Isti pogovor se razvije v bolj sofisticiranih okoljih ob vprašanju, kako je najbolje obnoviti staro hišo, ki je začela pokati na vogalih, pajkova mreža električne napeljave, ki je potegnjena skozi okna, pa ob vsakem zimskem dežju vrže varovalke v vsej četrti. Pogovori so radoživi tudi takrat, ko čustva vzkipijo in se zdi, da se bodo ljudje sprli. V resnici nikoli ne pride do pravega prepira, kdo naj se loti dela. Vsem je odgovor znan vnaprej. Delo je najbolje opravljeno, če ga namesto nas opravi kdo drug. Nekje tam med piramidami in Nilom so si izmislili pojem outsourcing, ki ga po krivem pripisujemo globalizaciji kot nekaj novodobnega.
V Evropo je prišel nekoliko pozno, potem ko so ga na področju industrije preizkusili drugje. Vendar je naletel na zanimive politične uporabe na mestih, ki so popolnoma izvirna. Izvoziti tovarno in ji prepustiti, da opravlja delo, ki je bilo prej domena domačih delavcev, je še kar preprosta operacija. Bolj ambiciozno je nekomu drugemu prepustiti eno ključnih vprašanj politike vse celine.
Na začetku letošnjega leta so se v Evropski uniji spraševali, kako rešiti vprašanje beguncev, ki so v množicah prihajali iz Sirije in drugih območij vzhoda, ki jih je prizadela vojna. Možnosti je bilo kar veliko, izkušenj pa tudi ne tako zelo malo. Evropa je vedno bila zatočišče beguncev in območje velikih migracij. Celina se je po burnih in dramatičnih izpraševanjih odločila za rešitev, ki jo je uspešno preizkusila že na svojem skrajnem jugu. Že leta 1990 je v Italijo prišlo milijon prebežnikov iz Albanije, potem pa se je začelo povečevati število ljudi, ki so iz Afrike s čolni prihajali na italijanske otoke. Španija, ki je bila prej priljubljena pot za afriške migracije, je na svoje kopenske meje postavila sistem žičnatih ograj, ki so zaustavile množičen prehod. Afričani so se preusmerili v Italijo, ki nima kje postavljati žičnatih ograj, ker njene meje tečejo po morju.
Italijanski protesti, da prihod migrantov v Evropo mora imeti nekakšno zvezo s politiko vse celine, so ostali brez odziva. Severna Evropa se je odločila, da je to problem, ki ga morajo reševati drugi. Klasičen primer outsourcinga. Ko so lani jeseni precejšnje množice beguncev iz Sirije začele prihajati v Evropo na njenih jugovzhodnih mejah, je prevladal ista logika. Evropska unija je sklenila, da bo vprašanje beguncev za ustrezno ceno prepustila v upravljanje Turčiji. Lahko bi se ga lotila z enotno evropsko migracijsko politiko, logično prerazporeditvijo bremena med tedaj še 28 držav ali programom stabiliziranja držav na njeni periferiji. Po ustreznem skupnem premisleku, ko se je na trenutke zdelo, da bo kontinentalna struktura v strahu pred begunci razpadla, se je Evropska unija odločila za izvoz problema. Sklenila je zapleteno pogodbo s Turčijo, po kateri je Turčiji prepustila reševanje migracijskih tokov, ki spravljajo v paniko vso celino.
Izkazalo se je, da je mogoče ta sodoben globalizacijski pristop uporabiti zelo na široko. Med pogajanji o čezoceanskih trgovinskih sporazumih so v Evropi opustili vse demokratične navade in o prihodnosti celine v tajnosti in nerazumljivem jeziku razpravljali za zaprtimi vrati. Zato je ameriška interpretacija odprte demokratične predsedniške razprave bolj privlačna od Igre prestolov. V Evropi veselje do demokracije vedno bolj deluje kot eksotični artikel iz uvoza.
