To opazimo tudi prebivalci Bele krajine, čeprav naši osebni stiki z Romi niso prav pogosti. Videvamo jih, ko v večjem številu odhajajo do socialnega centra, temu sledi tudi njihova številnejša prisotnost v trgovinah. Vsak dan pa vidimo mlade Rome, lepo urejene in med njimi so tudi pravi »frajerji«, kot vsi mladeniči, ki izstopajo z značilnim samozavestnim obnašanjem. Tudi takšno obnašanje potrjuje, da se želi nova generacija Romov izviti iz oklepa tradicionalnih romskih običajev, vsakdana njihovih staršev in starih staršev. Vse to predstavlja moje videnje te manjšine med nami.
Spomin mi seže daleč nazaj v čas moje mladosti v prejšnji državi, ko sem se z njimi srečevala in smo jih še imenovali Cigani. Moja mama je bila skoraj vsem ciganskim otrokom krstna botra in navadno smo za šalo rekli, da smo z njimi v botrini. Takrat osnovne šole ni končal noben ciganski otrok. Živeli smo nekako drug mimo drugega v času, ko materialne dobrine niso bile najpomembnejše na svetu in smo bili »civili« in Cigani temu primerno skromnejši v svojih sanjah o boljšem življenju. Vzorec prisvajanja tujih stvari (vlomi, kraje, ropi, kraje pridelkov z njiv in podobno) pa se je danes prenesel tudi v našo etnično manjšino.
Če smo mislili, da bomo v pehanju za denarjem rešili tudi druge probleme, smo se krepko motili. Slovenci se radi hvalimo, kako vestni in delavni smo in naš standard se je zadnja leta res dvignil. V skladu z dosežki na vseh področjih se je tudi polje človekovih pravic zelo razširilo in svoboda posameznika je na prvem mestu. Tega se zavedajo tudi naši Romi in pri tem jih spodbujajo številne nevladne organizacije in varuh za človekove pravice, ki nenehno opozarjajo politiko na te in one pereče probleme naše družbe.
Imamo dobro utečeno socialno službo, otroške dodatke, štipendije, domove za ostarele, patronažno službo, zdravstvo, šolstvo, komunalo in še bi lahko naštevali. Torej država s svojimi institucijami skrbi za nas državljane. Tu pa trčimo ob problem, ki zaradi svojskosti naše etnične skupnosti ne omogoča njihovega pravega vključevanja v družbo.
Vemo, da je vsak državljan dolžan skrbeti zase in potem plačuje davke kot osnovo za vse prej naštete ugodnosti. Uradne institucije in nevladne organizacije niso dovolj pomagale našim Romov. Niso jih uspele spodbuditi, da bi se bolj vključevali v družbo. Ostali smo se skozi življenje prebijali z udarniškimi akcijami, samoprispevki in se odpovedovali marsičemu, da smo prišli do vodovoda, kanalizacije, elektrike, telefona. Seveda Romi zase zahtevajo isto in zlasti nevladne organizacije to nenehno ponavljajo v svojih poročilih. Včasih se zdi, da so dejavni predvsem na deklarativni ravni in da s tem zgolj upravičujejo porabo denarja. Verjetno bi bilo bolje, če bi se vsi ti aktivisti včasih odpravili tudi na teren. Videli bi, da večina Romov poleg svojih zahtev ne vidi niti minimalnih dolžnosti. Otroke bi morali redno pošiljati v šolo in jih tudi v popoldanskem času spodbujati k učenju. Na tem polju je prva pokleknila država. Rezultati so še vedno zelo slabi. Javna skrivnost je, da romski otroci ne hodijo redno v šolo in da postopno izgubijo večino svojih šolskih potrebščin. V takšnih primerih bi bilo smiselno in učinkovito kaznovati starše, kot to velja za vse druge. Izgovor, da gre za člane manjšine, ni opravičilo.
Kot državljanki Slovenije mi ni vseeno, da se problemi, ki so vsem na očeh, pometajo pod preprogo. Seveda moramo tudi mi, njihovi sosedi, poskusiti zgraditi temelje dobrososedskih odnosov. Na srečo je kar nekaj romskih družin, katerih očetje so si našli zaposlitev, njihovi otroci se v šoli v znanju ne razlikujejo od ostalih, a je neprimerno več tistih drugih, ki so zadovoljni s stanjem, ko nihče nič ne zahteva od njih. Ne kažejo več nikakršne želje, da bi se vključili v družbo, saj jim država omogoča relativno lagodno življenje. Predstavniki Romov pa delujejo po liniji manjšega odpora, saj se nočejo zameriti svoji volilni bazi.
Ta tema je občutljiva, a če si bomo država in sodržavljani zatiskali oči pred problemi, to ne bo prineslo v prihodnosti nič dobrega.
Vika Lozar, Črnomelj
