Odgovor je zelo preprost, povejmo ga naravnost in neposredno: Valonija, eden od treh konstitutivnih federalnih elementov Belgije, kljub svojim ustavnim nadpravicam ne bi v tem procesu imela nobene možnosti za to, da v šahu drži kakšnih 60 kilometrov oddaljeno evropsko prestolnico Bruselj, če to ne bi ta trenutek ustrezalo prav vsem evropskim dejavnikom. Slovencem, ki imamo v nedavni preteklosti za seboj brutalno izkušnjo evropskega pritiska in izsiljevanja, ni treba posebej pojasnjevati, kako se majhen narod počuti, ko ga stisne bruseljska mašinerija, in koliko možnosti ima za upor, ko je ta stisk dovolj močan. Enako bi se zgodilo Valonijcem – čeprav jih je 3,5 milijona in so del prvotne konstitutivne članice evropske skupnosti – če bi bil v Bruslju tako močan interes za stisk, kot je bil pri Sloveniji v primeru sanacije bančne luknje, ki je v letu 2013 po oceni »finančnih trgov« in koridorjev evropskih oblasti menda ogrožala trdnost evropskega bančnega sistema in skupne valute.
Povedano drugače: trenutno v svetu, predvsem pa na stari celini, politično močno prevladuje sentiment nasprotovanja kakršnim koli obsežnejšim mednarodnim dogovarjanjem, ki bi lahko širila tako imenovano globalizacijo in s tem njene posledice, med katere vse bolj ozaveščeni volilci štejejo predvsem izgube delovnih mest (ali njihovo vse večjo krhkost) in vse tanjše denarnice. Prevlada tega sentimenta je tako odločna, da so evropski politiki zato, da si sami ne bi mazali rok s predčasnim nasilnim prekinjanjem pogajalskega procesa, preprosto pustili Valonijcem, da v imenu »pravičnosti« to opravijo namesto njih. Skratka, če se jim Valonijci ne bi zgodili, bi si jih bilo treba na neki način izmisliti.
V tej luči lahko ne glede na to, kako se bo čisto na koncu razpletlo dogajanje s CETA oziroma ali bo ta na kateri koli že četrtek podpisana in še pozneje ratificirana, mirno napovemo, da valonijski sindrom pomeni tudi vnaprejšnje slovo od evropsko-ameriškega trgovinskega in investicijskega sporazuma, razvpitega TTIP. Če tovrstnega sporazuma ni mogoče skleniti (ne da bi se tresla vsa celina) niti z benigno Kanado, ki ji res težko očitamo globalizacijski pohlep, potem si niti v najhujši mori ni mogoče predstavljati sklenitve dogovora z ZDA, ki v splošni percepciji evropskega volilca veljajo za simbol plenilskega kapitalizma. Kar morda niti ni slabo; pri tako daljnosežnih dogovorih dodatni premislek zanesljivo ne bi bil odveč.
Ste se minule dni tudi vprašali, kje v tej zgodbi je Slovenija? Razen nasprotovanja enega samega evropskega poslanca – pa še to je zavito v nekaj splošnih floskul brez prave vsebine – o tej veliki evropski zgodbi mimo medijev sploh ni bilo resne razprave. Kot majhen narod smo znova imeli priložnost, da evropske skrbi pravilno in pravočasno ubesedimo ter prevzamemo vlogo Valonije, kar bi nas prvič po dolgem času postavilo na svetovni zemljevid resnih političnih razprav. A to priložnost smo spet zamudili, ker je bodisi ne znamo izkoristiti bodisi se zaradi izkušnje iz leta 2013 še vedno bojimo bruseljske »nadnacionalke«. Pri čemer težko ocenimo, kaj od tega dvojega je slabše.
