Ta fraza je nekoč še imela svoj za silo konsistenten smisel. Nabirati politične točke je načeloma pomenilo igrati politično igro, v kateri so kritike in predlagane rešitve morda zvenele všečno, a so obenem izigravale realnost in, kar je morda še bolj bistveno, kot rešitve dejansko niso bile mišljene resno. Zagovornik neoliberalizma ne misli resno, ko glasno tarna o stiskah upokojencev, delavskega razreda in brezposelnih – kolikor so na sistemski ravni vse te kategorije zanj le nepotrebno breme; politik, ki je sam zlizan z lobističnimi interesi, bo le stežka razumljen kot borec proti lobijem; kriminalec, ki je v svoji obrambi pripravljen uporabiti vsakršen procesni trik, ne bo mislil resno, ko bo tarnal nad neučinkovitostjo sodišč – in mali človek, ki bo verjel, da ta s kritiko pravne države misli resno, bo dejansko postal žrtev manipulacije.
»Nabirati politične točke« naj bi, rečeno drugače, pomenilo obljubljati politična darila, ki jih ne le ne moreš, temveč tudi nočeš dati, ustvarjati lažno bližino med privatnimi, neartikuliranimi, nerealističnimi željami državljanov in svojo lastno politično pozicijo – igrati torej politika, ki se le pretvarja, da je bistvena opozicija, v najboljšem primeru pa je »isti« kot njegova politična konkurenca. In če kaj, je sporočilo tega očitka, ko ga izrekajo sami politiki, sledeče: v trenutku, ko boš prišel na oblast, boš postal povsem enak, kot smo mi.
Prav to sporočilo pa je v trenutku, ko se je fraza resnično prijela, ko je iz občasnega očitka prešla v politično floskulo, postalo njegova edina vsebina. Politiki, ki so prepričani, da obstaja samo ena realnost in da je edini ustrezni način političnega delovanja tisti, ki se sklada z objektivno nujnostjo (od kod prihaja ta, ne ve nihče), bodo kot vrhunec svoje politične morali označili dejstvo, da so se bili tej skušnjavi sposobni odreči. Vsi politiki smo v principu isti, pravijo – in ko bomo isti postali tudi v konkretnem delovanju, ko se bomo nabiranju političnih točk sposobni odreči vsi, se bodo končno odprla vrata zlate dobe večnega napredka.
Že na prvi pogled je jasno, da je v zgoraj naštetih primerih – ob subvencijah za otroke, ob CETA, ob Simonetiju, ob zakonu o tujcih – argument objektivne nujnosti, ki naj bi prepovedoval nabiranje političnih točk, neskončno trhel. Alternativa tu ni niti lažna niti iracionalna, pa tudi ne povsem nemogoča, celo tam, kjer se zaradi višjih sil zdi povsem zunaj dosega realnosti (kot ob CETA kaže primer Belgije). A če želimo razumeti pravo vsebino te floskule, je morda bolje, da si ogledamo trenutek, ko se v njej zlomi njen običajni pomen.
V izjavi po koalicijskem sestanku, na katerem je ministrica za notranje zadeve predstavila novosti v zakonu o tujcih, je Matjaž Han sicer izrazil prepričanje, da tovrstnega zakona v normalnih razmerah ne bi sprejela nobena od vladnih strank – a ker živimo v svetu, ki se spreminja, in ker lahko opazimo nasprotovanja beguncev v vsaki občini, v kateri je vlada želela urediti sprejemni center, bi veljalo ohraniti treznost. In, jasno, v ta okvir naj bi spadala tudi odločitev njegove stranke, da pri tem vprašanju ne bo skušala pridobivati političnih točk. Uradno je seveda treba počakati, kaj bo stranka dejansko storila – a če me ne vara občutek, se bo vse nasprotovanje ustavilo pri tako imenovanih »varovalkah«, dvotretjinski večini, ki naj bi bila potrebna za uveljavitev »izjemnih razmer«, kar je, če le preletimo sestavo parlamenta, resnično slaba uteha.
Tukaj se stvar, če ste pozorni, dejansko ne sestavi. Mar ni vse od begunske krize populistična pozicija prav tista antimigrantska, ki jo ta zakon v polnosti izraža? Mar ni tukaj prav vlada tista, ki nabira politične točke? In če je tako – mar ni naloga tistega, ki želi nasprotovati nabiranju političnih točk, nasprotovati zakonu kot takemu?
V starem pomenu te fraze morda že – v novem ne. Politična točka, ki je ne sme biti, politična točka, ki jo je prepovedano naslavljati, politična točka, ki je dejansko prepovedana v vseh primerih, je le določena politična točka: točka, ki ste vi sami, če v teh primerih nasprotujete vladni politiki. V državi, kjer po novem nimamo le žice, panelne ograje in panelne ograje, na kateri je žica, temveč tudi vrata na avtocesti, v državi, kjer se na mejah vijejo vse pojavne oblike tehničnih ovir, je idealen državljan le tisti, ki slepo zaupa, da nekdo pač pozna razlog. Kot je dejal lokalni župan, ko so ga povprašali o ograji na državni meji: »Ta ovira je čisto na robu občine, tako da menim, da za naše občane ni sporna.« To je nova racionalnost, vse drugo je ceneni populizem.
