Da od voditeljice Odmevov, ki so pri vsem skupaj odigrali vlogo nekakšnega koproducenta, nismo pričakovali kakšne kritične pripombe, je seveda jasno. In če bi vse skupaj ostalo le pri hudomušno stopljenem nasmešku, s katerim je pospremila »lepe želje« za prvi šolski dan, se dejansko ne bi zgodilo nič novega. A ko je Tanja Gobec sklenila, da tudi sama za hip postane predsednica – če lahko Ela, lahko tudi jaz, je najbrž pomislila –, smo lahko samo široko razprli oči: »K lepim željam predsednika in učenke Ele iz Odmevov dodajmo le: dragi starši učencev, tudi vi previdno na poti, strpno v službi in doma, šefi pa bodo tako ali tako poskrbeli, da se boste morali sproti učiti novosti in napredovati; v znanju, ne nujno na položajih.«

V takih trenutkih nas morda zamika, da bi postali osebni. Kdo pravzaprav – bi rekli v tem slogu – je voditeljica Odmevov, da gledalce nagovarja kot indolentno otročad? Kdo je Tanja Gobec, da nas vse skupaj reducira na pridne mravljice z rumenimi ruticami? Kdo je Tanja Gobec, da nam polaga na srce, naj smo strpni in poslušamo svoje »šefe«, ki bodo na nas le prenesli znanje, ki so ga sami polni že po avtomatizmu? Skratka, mika nas, da bi postali osebni – a na srečo za to ni potrebe. Pravo vprašanje namreč ni, »kdo« je Tanja Gobec, temveč »kaj« je. Kaj je Tanja Gobec, da ji je na misel lahko prišlo nekaj takega?

Tako kot Borut Pahor že davno ni več klasični politik, temveč prej na sebi nebistveni simptom in že nekoliko presežena maskota aktualnega stanja politike, tudi Tanja Gobec ni izjemni posameznik – pa četudi v negativnem smislu. Nič posebnega ni, je le izraz sesedanja zdravega razuma, prav tistega zdravega razuma, ki ga je novinarstvo v želji, da bi ostalo nepristransko in uravnoteženo, nekoč ustoličilo kot svetinjo.

Težava zdravega razuma ni le v tem, da utaji vse, kar bi lahko zmotilo njegov mir. Težava ni le v tem, da v želji, da bi deloval kot minimalni skupni imenovalec, na vsaki točki zgreši jedro dejanskega stanja, temveč da mu spodleti tudi v tem, da bi okrog sebe izgradil stabilno zasilno strukturo. Ko misli vedno znova preprečujemo, da bi mislila, ko se strokovnjaki trudijo, da bi probleme poenostavljali, in ko nazadnje kot strokovnjaki lahko nastopajo le še tisti, ki nimajo več kaj poenostaviti, kolektivna misel ne stagnira, temveč napreduje le še v tisto edino smer, v katero ni umetno blokirana – torej navzdol.

Toda, in v tem je največja težava, v tem prostoru misel ni le poenostavljena, ni le globoko pod nivojem kapacitet večine, temveč – in to je cena odpovedi resnici – v svoji blaženi nevednosti tako rekoč zblazni, podivja sama v sebi in se od vsebine začne seliti na raven forme. Konkretno, če spremljamo informativni program nacionalke, lahko opazimo, da nimamo več opraviti le s poenostavljenimi informacijami in zgrešenimi floskulami, temveč s popolnoma konfuzno in nestrukturirano formo. Ko se novinarji »v živo« pogovarjajo s tujim gostom, njegove izjave pa so že podnaslovljene; ko se, spet, v temni noči pogovarjajo z gostom, ki se kopa v sončnih žarkih; ko nam Dejan Ladika v prehodu od prispevka z nedavnih demonstracij, kjer se vsi skupaj pretvarjamo, da ne opazimo obritoglavcev in karantanskih panterjev, pove, da se iz »prelepe Ljubljane« selimo v porušeno Sirijo – takrat postane jasno, da ne gre več le za »kdo« in ne le za »kaj«, temveč za »kako«, za samo formo, ki nažre tudi preostanke morebitne smiselne vsebine.

Prav to pa je okvir, v katerem je z zgoraj citirano izjavo nastopila Tanja Gobec – in le v tem okviru je mogoče, da Pahorjeva gesta ne deluje kot zgolj simpatična traparija, temveč kot vznemirljiva naloga za obubožano misel. Resnično je prav zanimivo – je bržkone tuhtala Tanja Gobec –, da otrok pripravi poslanico za otroke. V tem je nekaj svežega in morda lahko tudi sama temu dodam svež obrat – ter v podobnem slogu naslovim sebi enake, nas odrasle, ki se nad šefi le pritožujemo, pa bi se od njih dejansko morali učiti, natančneje, učiti le takrat, ko nam to odredijo.

In morda ni naključje, da je v svoji lastni poslanici skoraj dobesedno ponovila formulo Mira Cerarja, izrečeno na ustanovnem kongresu njegove stranke, po kateri je sebi in svojim pripisal poslanstvo vodenja, državljanom in državljankam pa odredil nalogo, da z njimi sodelujejo. A medtem ko je takrat še bodoči premier, v tistem času še najbolj znan kot zdravorazumski stalni komentator parlamentarnih procedur, dvokastnost odredil, ne da bi se tega dobro zavedal, jo je Tanja Gobec v imenu vseh nas voljno sprejela in razširila na družbo kot tako – pri tem pa uživala, kot bi ravno dobila mandat.