A čeprav vsaka od treh diagnoz nedvomno pokrije velik del medijske realnosti, se jim izmakne trdo jedro problema. Ko medijsko patologijo razumejo kot kontroliran produkt takšne ali drugačne zavestne intence, kot patologijo, ki medije nažira od zunaj, kot patologijo, ki jo je v vsakem trenutku mogoče vklopiti ali izklopiti, spregledajo točko, kjer ta pride do svojega pojma – točko namreč, na kateri preide v avtonomni proces z lastno logiko, ki uide nadzoru akterjev in zdrsne v sivo cono nezavednega.
Še enkrat, pristna medijska patologija ni neposreden vdor mediju nelastnega interesa, ni cenzura, pa tudi ne že samocenzura, pri kateri se običajno ustavijo kritične analize. Samocenzura je v principu še vedno povsem zavesten proces, poskus sklenitve kompromisa med tem, kar bi novinar želel povedati, in tem, kar predpostavlja, da od njega želijo uredniki in morebitne višje zainteresirane instance. In če bi samocenzura v neskončnost ostala zaznana in tematizirana, če bi kompromis v neskončnost ostal zavesten, bi to sicer škodilo končnemu produktu – a nič več kot to. Informacija, ki bi prišla v javnost, bi bila morda pomanjkljiva, a če bi ga dobili na samem, bi novinar še vedno vedel, kaj je želel povedati.
Pravi problem se začne generirati na točki, ko samocenzura postane princip delovanja, ko kompromis postane sistemska zahteva in ko na koncu sploh ni več jasno, kdo ta kompromis zahteva in kakšen naj bi ta, menda nujni kompromis sploh bil. In tako se zgodi, da novinar ali celoten medij namesto utajitve kakšne od svojih pozicij do določenega vprašanja utaji svojo subjektivno pozicijo kot tako ter se postavi kot goli medij objektivnosti – ne da bi se sploh še poskušal spraševati o tem, v kolikšni meri je realnost, ki naj bi jo objektivno posredoval, že invalidna, zamejena in popačena realnost.
Ta tip medijske prakse – ki brez vprašanj pristane na dane koordinate realnosti in kot gole postulate sprejme zlato fiskalno pravilo, nujnost oboroževanja ali Hillary Clinton na mestu ameriške predsednice – lahko v celoti razumemo kot družbeni simptom. Pa vendar, to še ni točka lastne, notranje medijske patologije. Prava patologija, pristni znotrajmedijski simptomi se pojavijo šele v trenutku, ko se medij, ki se je reduciral na posrednika čiste objektivnosti, odloči, da bo ponovno privzel svojo subjektivno pozicijo.
Če se osredotočimo na nacionalno televizijo, na medij, ki živi po načelih sistemske samocenzure, je prav to osnovni zastavek oddaje Utrip: umestimo se v realnost, ki smo jo proizvedli, in jo poglejmo s strani, neodvisno, kritično, »subjektivno«. Je to sploh mogoče? Je škodo, ki jo dan za dnem povzroča umik presoje, naknadno mogoče popraviti? Je mogoče korigirati nedoslednosti in protislovja navidez popolnoma objektivne realnosti? Če sklepamo po zadnjem Utripu, ki ga je pripravila Mojca Pašek Šetinc, postane jasno: bolj ko se avtor želi postaviti kot avtonomen komentator popačene medijske realnosti, prej se zgodi, da se bo sam potopil vanjo. In dejansko, prav točka, ko je v Utrip na vso moč vdrla realnost, ki jo je TV Slovenija v tem tednu aktivno potisnila v ospredje, je bila točka, kjer se je razpustila avtoričina subjektivna pozicija.
Nekje na sredi Utripa se je Pašek-Šetinčeva dotaknila begunske problematike, ki jo je na eni strani zaznamovala ideja o krepitvi policijskih pooblastil, na drugi strani pa torkovi Odmevi – ki so z mešanico propagandnih posnetkov in obveščevalne analize poskrbeli za to, da slovenski mali človek v begunskih otrocih ne bo več videl migrantov, ki jih prezira, temveč potencialne teroriste, ki se jih lahko udobno boji. Prvi in drugi povzetek je avtorica povezala z naslednjimi besedami:
»Lanskega begunskega koridorja, ko so kar z vlakovnimi kompozicijami prek Hrvaške, Slovenije in Avstrije brezplačno dostavljali begunce do njihove sanjske destinacije Nemčije, ne bomo več videli. Begunski val dobiva drugačne, bolj krute razsežnosti. Tako denimo tudi obveščevalci ugibajo in ugotavljajo, koliko domnevnih teroristov se je infiltriralo med prebežnike.«
Če bi izjavo, v kateri je poudarjena »brezplačna dostava do sanjske destinacije« in v kateri je krutost begunskega vala navezana na domnevo o potencialnih teroristih, prebrali v kakšnem od desnih medijev, bi bile stvari jasne. A če vemo, kdo načeloma je Mojca Pašek Šetinc, izjava postane absolutno enigmatična. Kdo pravzaprav govori? Kaj pravzaprav želi povedati? Je to ironija, cinizem, morda čisto pristna kritika? Bržkone nič od tega – prej čisti objektivni simptom, ki obvisi v zraku kot priča nenačelnega kompromisa. Znamenje maščevanja realnosti, od katere se je subjekt želel distancirati po tem, ko je nanjo že pristal in jo s svojo pasivnostjo pomagal graditi.
