A naj ne bo pomote: ker ne živimo v drugi republiki, v ta okvir niso pripuščeni le Cerkev, Demos, Nova revija in Manevrska struktura narodne zaščite, temveč vse bolj tudi »alternativna družbena gibanja«, ZSMS in Mladina. Če le gre za Slovenijo, kot bi rekel Jože Pučnik, če le gre za avtohtone izraze vrenja tisočletnih sanj, če le gre za akterje, ki so na svojo konstitutivno vlogo pri formiranju države ponosni, če se le ohranja vtis, da je šlo za spremembo, ki je bila zamišljena in izvedena v Sloveniji, je dovoljeno in dobrodošlo vse.
Nekako v tem slogu je bil zastavljen tudi projekt Studio 25, serija pogovornih oddaj, s katerimi se je nacionalna televizija namenila zaznamovati obletnico osamosvojitve. Seveda se je tudi tu še našel prostor za Janšo in Bavčarja, seveda smo tudi v teh okvirih še lahko premišljevali o narodnobuditeljski vlogi Tomaža Domicelja in Agropopa – a ko se je že v prvi oddaji med Dimitrijem Ruplom in Andrejem Capudrom pojavil tudi Gregor Golobič, obenem pa je celotna zamisel, da se ob praznično okrašenem omizju pomenkujemo o osamosvojitvi, še vedno delovala nekako zoprno, je postalo jasno, da se problem skriva drugje – in da bodo mnogi povsem pravilni kritični poudarki, ki jih je izrekel sam Golobič, za učinek resnice morali nastopiti v drugačni obliki.
Prav to pa se je zgodilo prejšnji torek, ko so se v studiu pojavili Stipe Mesić, Vasil Tupurkovski in Bogić Bogičević, trije člani zadnjega predsedstva SFRJ. Vdor realnega se je zgodil že na ravni konkretnih zgodovinskih poudarkov: ponovno smo se lahko spomnili, da bi se iz Jugoslavije težko izmuznili tako na lahko, če marca 1991 Bogić Bogičević, bosanski Srb, s svojim glasom ne bi preprečil legitimno pokritega vojaškega udara; ponovno smo se lahko spomnili, da Miloševićeva Srbija ne le ni imela interesa po slovenskem, temveč tudi po hrvaškem ozemlju – vse, kar jo je zanimalo, je bila od začetka do konca Bosna in Hercegovina; in seveda, ponovno smo se lahko spomnili tudi na bizarne ekscese slovenskih osamosvojiteljskih pavov (konkretno Jelka Kacina), ki so se zavoljo imidža odločili streljati na helikopter, v katerem sta letela Tupurkovski in Bogičević, da bi poskusila poiskati dogovor za mirno rešitev konflikta.
A kot je s svojo držo, ki se je gibala med pristnim zanimanjem in željo, da bi pogovor vendarle obdržali na ravni neškodljivega pomenka, posrečeno demonstrirala voditeljica oddaje Rosvita Pesek, osrednji problem ni v tem, da ne bi poznali dejstev. Osrednji problem ni v tem, da ne bi vedeli, da je bila situacija mnogo bolj kompleksna, kot si pripovedujemo na proslavah, temveč da tovrstna dejstva že od leta enaindevetdeset visijo v zraku, ne da jih skušali inkorporirati v uradno predstavo osamosvojitvene zgodovine.
In če je dogodek, ko so se v oddaji, posvečeni osamosvojitvi, znašli predstavniki vodstvenega organa nekdanje države, deloval kot vdor realnega, je razlog v prvi vrsti formalne narave: na prizorišču osamosvojitve, ki smo jo vajeni obravnavati kot našo privatno dragocenost, se je za spremembo znašel njen dejanski subjekt – ne država, ki je nastala, temveč država, ki je leta 1991 razpadla ter nato v Bosni in Hercegovini, na tistem edinem prostoru, kjer je Jugoslavija živela svoje posmrtno življenje, razpadala vsaj še do leta 1995.
Ko se zavemo tega, pa postane jasno, da je vprašanje zgodovine, vprašanje faktov, vprašanje resnice neločljivo povezano z vprašanjem etične narave – z vprašanjem, ali Slovenija, ki se ji je leta 1991 uspelo izmuzniti iz kotla, za katerega je verjela, da je ne zadeva, svojo lastno rešitev sploh lahko pojmuje kot uspeh in se, kot da se nič ni zgodilo, zapre v svoj balonček.
In kot se običajno dogaja, so tudi v primeru Slovenije nerazrešene in utajene etične dileme iz preteklosti vzniknile kot praksa sedanjosti, kot ponovitev istega vzorca v novi različici. »Če ne bomo ustrezno rešili vprašanja migracij in varnosti,« je pred nekaj dnevi v znanem slogu dejal Miro Cerar, »če ne bomo na zunanjih mejah EU zaustavili ilegalnih migracijskih tokov in bili dovolj učinkoviti v državah izvora, potem enostavno ne bo dovolj časa in energije, da bi se dovolj posvetili razvojnim temam.«
Treba je reči: na deklarativni ravni je bil »mi«, o katerem je govoril Cerar, sicer »mi« Evropske unije – in tako je na prvi pogled morda videti, da je slovenska politika danes presegla osamosvojiteljsko sebičnost iz leta 1991, da je tokrat prepoznala svoje manjše zasluge in širšo odgovornost, da je, kratko rečeno, prepoznala pravi subjekt dogajanja, ki, jasno, ni Slovenija, temveč Evropa. A če Evropo jemljemo kot balonček, če jo jemljemo kot prostor, ki bi se lahko razvijal, ko bi ga zlobni svet le pustil pri miru, je očitno, da smo spet tam, kjer smo se znašli ob osamosvojitvi. Na pragu politične tvorbe, ki bo uživala v tem, v čemer edino še lahko uživa: v indiferenci do drugega.
