Kdo odloča o CETA in TTIP?

Pravzaprav o medsebojnih pogajanjih ne more biti govora, saj ta »pogajanja« v celoti jasno spominjajo na podpisovanje kapitulacij. Zgolj izčrpno preverjena peščica najvišjih predstavnikov EU bo namreč (brez predhodnega podrobnega poznavanja posledic tajne vsebine pogodb CETA in TTIP in brez javnih parlamentarnih posvetovanj) morala slepo ter dokončno podpisati neveljavnost vseh korporacijam možnih »škodljivih« (tudi že obstoječih) zakonskih določb ali zahtev, se v celoti odpovedati možnostim pravne zaščite sodišč in tako za vse čase ustoličiti brezpogojno, popolno prevlado korporacij nad parlamentarno demokracijo, nad mednarodno in državno sodno zaščito, nad osebnimi in javnimi pravicami vseh državljanov, nad predvidenim minimiranjem in delno ukinitvijo veljave državnih standardov zaščite zdravja in hrane, izvesti bo treba zahtevano privatizacijo pitne vode itd. V nasprotnem so za vsako oviranje enostranskih koristi korporacij (ne glede na z njihove strani povzročeno škodo) predvidene možnosti poenostavljenega prilaščanja velikih finančnih nadomestil »izgubljenih« možnih dobičkov, ki jih bodo (kakor pri sanacijah bank) morali brezpogojno plačati davkoplačevalci.

Mimogrede, kot primer: Vatikan se očitno niti ne zaveda, da bo med prvimi, ki bo moral brez možnosti pritožbe plačati milijardno odškodnino, saj svojim vernikom prepoveduje kontracepcijo ter s tem dokazljivo ovira in farmacevtskim korporacijam onemogoča možne ogromne zaslužke.

Že samo dejstvo, da se mora (v obdobju v EU tako opevane zgledne globalne demokracije in svobode govora) vsebina »pogajanj« prikrivati huje, kakor se je svojčas prikrivalo datum in mesto invazije v Normandijo, bi moralo upravičeno sprožiti hudo nezaupanje celotne javnosti.

Ali po domače: pripravlja se torej tako huda reč, da je treba vsebino »sporazumov« prikriti ne samo javnosti, temveč celo korporacijam pripadajočih tisočim lobistom, kakor tudi 99,99 odstotka povsem poslušnim evropskim politikom. Brez vpogleda ter pojma o vsebini sporazumov je dovoljeno politiki ter javnim medijem po vsej EU – če seveda ne gre drugače – zgolj povsem neutemeljeno papagajsko ponavljati, da bodo ti tajni sporazumi vsem izredno koristni. Ta trditev je načeloma sicer pravilna, vendar pomanjkljiva, saj morajo zamolčati dejanske koristnike (peščico nenasitnih globalnih korporacij).

Zakaj se torej vodijo ta pogajanja in so sporazumi pred podpisom strogo tajni, če pa nam vsi politiki enoglasno sveto zagotavljajo, da bodo koristili nam vsem? Ali korporacije res tako skrbi, da bomo presrečni? In kakor vedno so naši politiki ponovno izredno pohiteli ter med prvimi poslušno ter lakajsko prikimali in nas tako niso brezvestno prodali, temveč celo na milost in nemilost bianco podarili tujim finančnim korporacijam. Hvala Bogu, da nas s svojo »omejenostjo« vsaj Belgijci, Bolgari ter Romuni branijo pred obetajočo se nepopisno srečo.

Kakor že zelo očitno kažejo do zdaj drugje sklenjeni sporazumi (na primer z Mehiko), ti časovno neomejeni dogovori korporacijam omogočajo optimalno finančno izsesavanje gospodarstev brez vseh možnosti ustrezne samoobrambe njihovih žrtev in bodo v do zdaj še neznanem obsegu spremenili, hudo poslabšali ter obubožali naš dosedanji način življenja in nadalje nepopisno osiromašili naše državljanske, narodnostne in osebne pravice. Prav nič me ne čudi, da so Angleži še pravočasno odskočili in zapustili ubogljivo EU.

Za konec še citat ruskega pisatelja Grigorija Gorina: »Dolgo časa smo živeli pod diktaturo komunistov, zdaj pa smo ugotovili, da življenje pod diktaturo poslovnežev ni nič boljše. Prav nič jih ne briga, v kakšni državi so.«