Vabilo na sinočnje odprtje razstave vizualne umetnice Vere Stanković je bilo eno bolj domiselnih, prispelo je namreč v obliki krpe za pomivanje posode, s katere je zeval naslov: Zahvala gospe čistilki. Ko sem naivno vprašala, kakšno zvezo ima to s tematiko razstave – starševstvom, so mi izkušenejši od mene odgovorili: vse.
Starševstvo je namreč v obilici nevidnega, doma opravljenega dela obenem pogosto videno kot nevarnost za ustvarjalnost in kakršno koli resno kariero, meni Stankovićeva, ki se tovrstnemu stereotipnemu videnju odločno upira. Tudi tako, da je ravno najnadležnejša opravila pretvorila v umetniška dela.
Mavrični ideali
Razstavo, skozi katero poskuša prikazati, kako različni vidiki starševstva vplivajo na ustvarjalnost, je tako poimenovala po eni od vključenih ready-made instalacij, v kateri je iz krp za čiščenje ustvarila podobo mavrice. »Kakšen je odnos med nevidnim delom, opravljenim v domačem gospodinjstvu, in vidnim, lepim delom v umetnosti? Kakšno torej med vzdrževalnim delom in življenjskimi ideali, pri čemer imam v mislih tako ideal otroka in družbeni ideal starševstva kot ideal profesionalne kariere?« se uvodoma sprašuje umetnica. Njena instalacija Zahvala gospe čistilki je obenem svojevrsten hommage Manifestu za umetnost vzdrževanja ameriške feministične ustvarjalke Mierle Laderman Ukeles, ki je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v performansu pomivala galerijo.
Ob omenjeni instalaciji je Stankovićeva postavila tudi skulpturo Haha iz pripomočkov za čiščenje, za katero se obiskovalec zdravorazumsko vpraša, ali ne bi morali pred odprtjem razstave vendarle romati v shrambo. A pisano plastično vedro in posode so nalašč dobili osrednje, najvidnejše mesto v razstavnem prostoru, kjer odpirajo kar največ vprašanj, pojasnjuje Stankovićeva.
Zemljevid človeškega življenja
Da bi opozorila tudi na prekarni položaj umetnika danes, ki se za preživetje hkrati loteva še mnogih drugih del, ob tem pa se od njega pričakuje, da bo vsaj še dober roditelj, ljubimec in prijatelj, je postavila tudi instalacijo Vključiti vse, vse, vse, čisto, čisto vse. V znak upora proti predalčkanju je razbila dva predala in iz sestavnih delov ter odsluženih avtomobilčkov uprizorila poligon za otroško igro. »Avtomobilčki so raztreseni po vsem prostoru, hitro bi lahko kakšen od obiskovalcev stopil na igračko, a tudi otroška igra ni nekaj, nad čimer imamo popoln nadzor,« opozarja umetnica.
Otroške sledi je vključila tud v delo Zemljevid, povečano fotografijo s sledmi otroškega kolesa, ki se je večkrat peljalo čez lužo. »Moj sin je to najprej naredil po naključju, ko sva iz vrtca hitela domov, ko pa je opazil črte na betonu, ga je to pritegnilo in je zakrožil še nekajkrat. Dež bo izhlapel in naju ne bo več tam, a trenutek je bilo vseeno treba ujeti. Starševstvo namreč mnogokrat – bolj kot na neskončni aktivnosti – temelji na zmožnosti opazovanja,« zatrjuje Stankovićeva. Zanjo je zemljevid, ki ga človek do obrabljenosti nosi v torbi, intimen predmet, ki ne ponazarja le ploskve prostora, po katerem hodimo, ampak tudi množico zgodb, ki se v njem zgodijo, torej je tudi nekakšen zemljevid človeškega življenja.
Kaj pa dom?
Razstavo je dopolnila še z eno od svojih starejših del, kompozicijo Premakni se, kjer množica rdečih glinenih človeških figur z namenom, da bi premaknila meje v glavi, potiska stene galerije ter ob tem razširja ustvarjalni prostor. »V kontekstu te razstave delo ponazarja tudi dejstvo, da je starševstvo kot tema v umetnosti pogosto spregledano, čeprav ima večina ljudi izkušnje z njim.« Dodala je tudi diptih fotografij Dom, kjer se skozi primerjavo simbolike okrasne fontane za povprečnega Slovenca in fontane, ki so jo kot središče družabnega prostora zgradili begunci v taborišču Zaatari v Jordaniji, sprašuje o pomenu dostojanstva, identitete in doma za posameznika.
Razstavo zaokrožuje z delom Sofija, v katerem se umetnica s položaja otroka zazre v vlogo roditelja. Koledarski kolaž predstavlja rekonstrukcijo nosečnosti in prvih mesecev materinstva njene babice, kontekst okolja pa dopolnjujejo fotografije in odlomki iz revije Žena in dom iz leta 1934, rojstnega leta njene matere. Ženske revije so bile navsezadnje tako odraz okolja do žensk kot vzgoja žensk v nekem času, avtorica pa tudi s tem intimnim družinskim kolažem prevprašuje reprezentacijo starševstva v današnji družbi in medijih.
