Pečečnik s stroški za Plečnikov stadion pretirava

Za vzdrževanje 77.500 evrov

Pečečnik se je kot investitor v prenovo Plečnikovega stadiona pojavil konec aprila 2007. Septembra istega leta je kupil zemljišča SCT in se tako de facto zavezal prenovi stadiona. Dva meseca pozneje je že zaživela skupna projektna družba Bežigrajski športni park. Težko je verjeti, da bi imel pred ustanovitvijo te družbe oziroma nakupom nepremičnin Pečečnik kakšne omembe vredne stroške, če odmislimo različne odvetniške in notarske storitve, cenitve ali kakšno svetovalno pogodbo. Edini večji strošek bi lahko bil idejni projekt, ki ga je Pečečnik naročil pri Botta Management Group AG in biroju Ruben Reddy architects, vendar nam ni uspelo pridobiti informacije, ali je projekt plačal sam ali je stroške kril že Bežigrajski športni park.

Bežigrajski športni park vsa ta leta vodi prav Pečečnik. Po javno dostopnih podatkih je imelo podjetje med letoma 2007 in 2015 skupno dobrih 2,5 milijona evrov poslovnih odhodkov. Večina se jih je nanašala na stroške storitev (verjetno študije, projekti, pravna mnenja...) in stroške dela. Ta podatek močno odstopa od zneskov, ki jih Pečečnik navaja na spletni strani Bežigrajskega športnega parka. Po njegovih ocenah je imel leta 2007 s projektom skoraj 11,5 milijona evrov stroškov, kar je, če upoštevamo znesek, ki ga je vložil v podjetje, in kupnino za nepremičnine, realen podatek.

Povsem pa so nejasni stroški, ki naj bi jih imel v naslednjih letih. Leta 2008 naj bi za projekt porabili 5,2 milijona evrov, čeprav bilance BŠP kažejo le slabih 600 tisočakov poslovnih odhodkov. Tudi v letu 2009 Pečečnik navaja precej visoke stroške v primerjavi z bilancami, saj naj bi porabili skoraj 1,2 milijona evrov, medtem ko javno dostopni podatki govorijo le o 620 tisočakih odhodkov. Podobno velika so tudi odstopanja v naslednjih letih z razliko, da so zneski precej nižji. Ob tem je zgovorno, da razen skupnih stroškov, ki naj bi jih imel vsako leto, Pečečnik nikjer ne razkrije, zakaj točno naj bi porabil denar. Edina izjema so stroški, ki naj bi jih imeli z vzdrževanjem med letoma 2012 in 2016 in ki znašajo 77.500 evrov. Ta podatek je na spletni strani naveden kar petkrat.

Še konec leta 2007 je imel BŠP skoraj devet milijonov evrov denarja na računu in pol milijona evrov vredno posojilo, ki naj bi ga po edinem objavljenem zapisniku skupščine dali neki povezani družbi. Leto kasneje je posojilo naraslo na 3,7 milijona evrov, še četrt milijona evrov je bilo kratkoročnih poslovnih terjatev. Za skoraj pet milijonov evrov se je povečala vrednost opredmetenih osnovnih sredstev. Poslovanja ni mogoče podrobneje preveriti ne v letnih poročilih ne pri drugem največjem družbeniku – Mestni občini Ljubljana.

Na magistrat smo že pred mesecem poslali več vprašanj o poslovanju BŠP, vendar vedno znova naleteli na odgovor, naj poslovanje preverimo pri Pečečniku. Ko smo jih opozorili, da so skoraj tretjinski družbenik in da bi morali biti seznanjeni s poslovanjem, recimo s tem, katerim družbam je BŠP posojal denar in ali je bil ta denar vrnjen, so nam vendarle obljubili nekakšna pojasnila, ki pa jih nismo dočakali. Znova so nam dejali, da lahko informacije o poslovanju preverimo pri Pečečniku.

Projekt miniral hrup, ne pa kulturna dediščina

Čeprav so bile napovedi o prenovi Plečnikovega stadiona ob ustanovitvi Bežigrajskega športnega parka optimistične, se je izkazalo, da bo pridobivanje soglasij sila zapleteno. Pečečnik je zaplete pričakoval v postopku pridobivanja kulturnovarstvenega soglasja, toda slednje je dobil relativno hitro, marca 2011. BŠP je sicer že maja 2008 pridobil soglasje zavoda za varstvo kulturne dediščine na takratni idejni projekt, vendar ga je oktobra istega leta kulturno ministrstvo razveljavilo. Ker so se nato družbeniki dogovorili, da bodo idejni projekt prenove stadiona poiskali z javnim natečajem, zavrnitev ni imela velikih negativnih posledic.

Občina, Pečečnik in Olimpijski komite Slovenije pa niso računali na to, da bodo najtrši oreh stanovalci Fondovih blokov. Ravno njihova prizadevanja so Pečečnikov projekt upočasnila, saj so bili fondovci tisti, ki so se leta 2012 uspešno pritožili na že izdano okoljevarstveno soglasje in opozorili, da bo gradnja stadiona presegala zakonsko dovoljene stopnje hrupa. Od takrat družbi BŠP okoljevarstvenega soglasja še ni uspelo pridobiti.

Ob tem velja omeniti, da nasprotniki Pečečnikovemu projektu očitajo uničevanje Plečnikove dediščine in na sodišču poskušajo dokazati, da je ljubljanska občina kot svoj delež v družbo BŠP vložila zemljišče, ki naj bi bilo funkcionalno zemljišče Fondovih blokov. Tamkajšnji stanovalci imajo na tem zemljišču svoje vrtičke. Spornost lastništva tega zemljišča v dosedanjih postopkih sicer ni imela neposrednega vpliva, vendar je bila najverjetneje ravno možnost izgube tega zemljišča tista, ki je prebivalce Fondovih blokov postavil na noge.