Čeprav so na nacionalnem preiskovalnem uradu od omenjenih hišnih preiskav proti Jankoviću vsako leto spisali še vsaj dve ali tri kazenske ovadbe, je postajalo vse bolj jasno, da prav nobena ne bo kmalu dočakala sodnega epiloga. Večina od njih se je namreč nanašala na dogodke, ki imajo že dolgo brado. Preiskave o domnevnih podkupninah, ki naj bi jih Janković za občino (in ne zase, kot so takrat nekateri mediji narobe razumeli) od gradbenih podjetij, predvsem Gratela, zahteval v letih 2007 in 2008, so se zgodile šele sedem let kasneje, čeprav smo v medijih nanje opozarjali že v letih 2009 in 2010. Jankovića so šele pred dnevi ovadili zaradi domnevno sporne prodaje občinske zemlje ob Vilharjevi cesti iz leta 2008, kjer medtem kljub propadu investitorja že več kot dve leti stoji stolpnica. Istega leta naj bi Janković kaznivo dejanje zagrešil tudi v Stožicah, ko naj od SCT kljub podpisani poravnavi ne bi zahteval sanacije gramozne jame, kjer danes stoji športni park. Sodno preiskavo je specializirano državno tožilstvo v tem primeru zahtevalo maja letos, torej osem let po domnevnih kaznivih dejanjih.
Ko so Jankovića pred dvema mesecema na nacionalnem preiskovalnem uradu prosili za podatek, kje je bil 22. avgusta 2014 med 15. in 16. uro, je odgovoril z žolčnim javnim pismom, v katerem se med drugim sprašuje, kje so meje človeškega dostojanstva in njegove ustavne pravice. Kljub precej piarovski potezi je Jankovića ob takšnih cvetkah preiskovalcev težko kritizirati, da se vse pogosteje spravlja na nacionalni preiskovalni urad in celo zahteva glavo direktorja Darka Majheniča. Še toliko bolj, ker kljub kronični počasnosti nacionalnemu preiskovalnemu uradu po drugi strani ne primanjkuje samopromocijskih veščin – le kako bi si lahko drugače razlagali, da se novinarji, snemalci in fotoreporterji izbranih medijev v postopkih proti Jankoviću vedno znova znajdejo ob pravem času na pravem mestu, čeprav naj za preiskavo ne bi vedel nihče?
Janković je postopke proti sebi že zdavnaj več kot očitno izkoristil v svoj prid. Vsaka nova ovadba, četudi še tako tehtna, je namreč obremenjena z dejstvom, da je bilo delo kriminalistov in tožilstva doslej eklatantno jalovo. Na sodišču se je proti Jankoviću do zdaj odvilo le sojenje v več kot desetletje stari zadevi Niš, v kateri je bil še kot predsednik Mercatorja obtožen zlorabe položaja in teh obtožb na prvi stopnji tudi oproščen. Brez prask jo je odnesel tudi v primeru Tritonis, ko naj bi po mnenju tožilstva v funkciji župana prodajal zemljišče, za katero naj bi vedel, da je funkcionalno.
Večina drugih primerov je danes po znanih podatkih šele v fazi ovadbe ali zahteve za sodno preiskavo, ki teče le v primeru domnevnega pranja denarja v transakcijah med Grepom, Bazo Dante in nekdanjim Jankovićevim podjetjem KLM naložbe ter domnevno spornih poslov in pogodb, ki so pripeljali do financiranja gradnje športnega parka Stožice. Verodostojnosti organov pregona ne bi škodilo, če bi jim pred novimi razkritji za začetek vsaj ta dva primera uspelo spraviti na sodišče.
