Morath pokaže, da v prvi polovici 20. stoletja rekreativno tekanje po urbanih ali naravnih okoljih ni bilo nekaj samoumevnega. Še zlasti je bil nezaželen tek žensk. Svarili so, da je tekanje za ženska telesa nevarno: postanejo prekomerno poraščene, lahko pa jim izpade celo maternica! Na takšnem zastavku režiser ganljivo nagovori boj atletinj. Prikaže Bobbi Gibb, prvo žensko, ki je leta 1966 pretekla bostonski maraton, a brez številke. Atletska zveza je dovoljevala ženskam tekmovati le do 1500 metrov. Leto pozneje ga je Kathrine Switzer končala s številko 261 kot K. Switzer – z imenom, ki je zakrilo njen spol. Vidimo, kako jo organizator skuša s silo odstraniti s proge, kar mu spodleti. Žal ji rezultata niso priznali in so jo diskvalificirali. Ženski maraton so na olimpijske igre uvrstili šele leta 1984 v Los Angelesu, ko je zmagala Američanka Joan Benoit.
Danes velja, da mesto ni pravo mesto, če nima svojega maratona – zasluge gredo pokojnemu promotorju Fredu Lebowu, ki je v svet teka prišel iz newyorške visoke mode. Srečamo ga že v šestdesetih letih, ko skupino tekaških navdušencev iz Bronxa preseli v središče Manhattna, v Centralni park, kjer je gibanje pod njegovim vodstvom zraslo v največjo in zelo donosno mestno prireditev, ki vključuje vse mestne četrti, več deset tisoč tekačev in na stotine milijonov gledalcev. Morath prikaže, kako z Lebowom maraton postane oder in spektakel. Očita mu sporne poslovne prakse, agresivno promocijo in visoke produkcijske stroške, trend, ki doseže svoj vrhunec v newyorškem maratonu leta 2012, ko mesto opustoši hurikan Sandy. Morath opozori na konflikt med takratno politiko, ki je vztrajala, da lahko maraton poveže mesto, mu vlije moči, da premaga tudi takšne okoliščine, in komercializacijo dogodka, ki je že zaradi dragih prijavnin postal izključujoč. Šele pod pritiskom javnosti so mestne oblasti sredstva, ki so bila potrebna za maraton, preusmerile v pomoč za prizadete.
Morath poetiko teka najde v gibanju, zbranem okoli mednarodne revije Spiridon, ki je izhajala med letoma 1972 in 1989. Pri Spiridonu teka niso razumeli kot tekmovalno disciplino, temveč kot dejanje kritike in življenjski slog, ki sledi progresivnim smernicam družbe. Koncept integralnega teka, ki ga v filmu zagovarja soustanovitelj Spiridona Yves Jeannotat, je vabilo sodobnim tekačem, naj prisluhnejo impulzom, ki ne terjajo dragih prizorišč in opreme. Jeannotat postavlja integralni tek iz skupin v samoto, ki omogoča človeku stik s samim seboj in z naravo. Takšen tek ni zgolj oblika rekreacije, ampak tudi duhovna disciplina, ki sloni na osvobajanju življenjskih moči. Morath tako nakaže, da lahko le napor, ki teži k askezi in kontemplativnim vsebinam, maratonu povrne status alternativne kulture, ki je zmožna nagovoriti neuravnotežena razmerja moči in jih tudi spremeniti.
