V fokusu zgodbe sta zakonca Pierre (Stanislas Merhar) in Manon (Clotilde Courau). On je režiser nizkoproračunskih dokumentarcev, ona pa je njegova asistentka, scenaristka, kamermanka, skratka deklica za vse. Manon je tudi tista, ki ima redno službo, da lahko plačujeta najemnino in račune, medtem ko se Pierre večino časa – vsaj tako je videti – ukvarja s svojim genijem, ki ga mora šele dokazati. Čeprav je že na prvi pogled očitno, da je njun odnos neenakopraven, se na začetku filma vendarle zdi, da med njima vlada neka simbioza, takšna, ki ustreza obema. Svojo odločitev, da možu stoji ob strani oziroma v njegovi senci, Manon v pogovoru z zaskrbljeno materjo povzame: »To ni žrtvovanje, ampak izbira.«

V želji, da bi zgodbo predstavil tako z moškega kot ženskega stališča, je Garrel scenarij napisal v sodelovanju z Arlette Langmann, Caroline Deruas in legendarnim Jean-Claudeom Carrièrejem. Rezultat tovrstnega sodelovanja je predvsem ta, da ima film dosti bolj strukturirano zgodbo kot nekateri drugi Garrelovi filmi, vendar pa skupinsko pisanje ni kaj prida pomagalo pri oblikovanju likov. Scenarij se namreč prehitro zateče v poenostavitve, s katerimi poskuša razložiti in opravičiti motivacije junakov. Ko Pierre prevara ženo, nima nobenih težav z iskanjem opravičil za svojo nezvestobo (»Tako to pač je. Moški to počnemo. Nisem sam izbral, da sem moški.«), ko pa izve, da je tudi Manon nezvesta, ta preprosta seksistična logika izgine, saj za ženske – kot jih pač vidi in razume on – veljajo drugačna pravila. Iz tega razloga ne preseneti niti njegova razlaga, da za probleme v zakonu nista kriva oba, ampak samo Manon, za katero je on verjel, da je »drugačna«.

Na avdiovizualni ravni filmu ni kaj očitati. Odlična kamera Renata Berte poustvari atmosfero brezčasnosti (če junaki ne bi uporabljali mobilnih telefonov, bi se film lahko dogajal kadar koli od 50. let preteklega stoletja dalje), k novovalovskemu vzdušju pa prispevata še glas v offu in soundtrack Jean-Louisa Auberta. Vendar tudi ta tehnična dodelanost ne pomaga zgodbi, ki naj bi soočila moški in ženski pogled na ljubezen. Moški pogled je namreč ves čas v ospredju, kar režiser jasno pokaže tudi z načinom, kako se posveča aferam, ki si jih privoščita zakonca. O Pierrovi ljubimki Elisabeth (Lena Paugam) izvemo zelo veliko (vemo kje živi, kaj študira, kaj počne v prostem času, kako razmišlja), Manonin ljubimec pa je zgolj mimobežni lik, za katerega ne vemo niti, kako mu je ime.

Verjetno je Garrel res želel posneti film, s katerim bi pokazal tako moški kot ženski pogled na bližnje odnose, a mu s tem projektom to ni uspelo. Kot je sam priznal, gre za film »brez dvoma narejen s perspektive moškega – a moškega, ki si poskuša predstavljati, kako so stvari videti z ženskega stališča«. Ta poskus pa je žal zelo omejen.