Vzhodnoevropski film je bil film socialističnih držav in tudi filmsko vprašanje resnice je bilo povezano s socializmom. In sicer na dva načina. Prvega je omogočal že sam socialistični režim s svojo »dvojnostjo«, tj. s tem, da se je sama realnost, še posebej delavska, vse prej kot ujemala z ideologijo oblasti »v imenu delavskega razreda«; prva oblika »resničnega« v vzhodnoevropskem filmu (v poljskem že v drugi polovici 50. let, v jugoslovanskem pa nekaj pozneje – »črni val«) je bila torej v razkrivanju ideološke laži oziroma tega neskladja (med ideologijo in realnostjo) kot tistega, kar je v tako imenovanem realnem socializmu edino zares realno. Drugi (in tudi poznejši) način je »resnično« prav tako dojemal v pomenu razkritja, le da je zdaj šlo za razkrivanje mračnih in kot takih prikritih, zamolčanih, potlačenih plati socializma. In takšna njegova »plat« je bil predvsem stalinizem. A če je bilo v neki socialistični državi vprašanje »resničnega« filma povezano z možnostjo njegovega govora o stalinizmu, tedaj to pač pomeni, da je bil tak film hkrati tudi merilo svobode sodobnosti oziroma njene osvobojenosti od te »temne lise« na njenem socialističnem telesu. In Wajdov Marmorni človek je bil v poljskem filmu prvi takšen primer (pri nas smo ga dobili že nekaj prej s Pavlovićevim Rdečim klasjem, 1970).
6. marca 1926 v mestu Suwalki rojeni Andrzej Wajda, dobitnik evropske nagrade za življenjsko delo (leta 1990) in častnega oskarja (2000), se je med drugo svetovno vojno pridružil poljskemu odporniškemu gibanju in po vojni študiral na filmski šoli v Lodžu. Po diplomi je bil nekaj časa asistent pri tedaj vodilnem poljskem režiserju Aleksandru Fordu in leta 1956 debitiral s celovečercem Generacija (Pokolenie) – o skupini mladih med nemško okupacijo Poljske, ki se pridružijo komunističnemu odporniškemu gibanju Armija Ludowa, in protagonistu, ki iz tega gibanja izstopi (Wajda je sodeloval v nekomunističnem oziroma patriotskem gibanju Armija Krajowa). Ta film je obveljal za znanilca tako imenovane poljske šole, ki je videla film v vlogi romantične ideje umetnosti kot »vesti naroda in zgodovine«. V času nemške okupacije se dogajata tudi oba naslednja Wajdova filma, Kanal (1957) in Pepel in diamant (1958). Igralec Zbigniew Cybulski je nastopil v vseh treh Wajdovih filmih, toda v Pepelu in diamantu v glavni vlogi razdvojenega in ironičnega lika pripadnika odporniškega gibanja Armija Krajowa, lika »čistega desperada«, s katerim je postal poljska ikona in legenda. Wajda je o njem rekel, da je »poosebljal našo generacijo« in da mu je bil podoben kot brat. Po njegovi tragični smrti mu je posvetil film Vse je naprodaj (1968), ta pa je tako Wajdova varianta Fellinijevega Osem in pol kot trpka in zajedljiva refleksija o poljski sodobnosti. K tej se je Wajda obrnil že takoj po svoji vojni trilogiji, in sicer z Nedolžnimi čarovniki (1960), ki so ne le nastali sočasno z Godardovim filmom Do zadnjega diha, marveč so tudi povsem prežeti z novovalovsko ležernostjo in frivolnostjo, kakor tudi z režijskim zanemarjanjem vsakršne konvencionalnosti.
Film Samson (1961) je pokazal na poljski antisemitizem, a še več prahu je dvignil Pepel (1965), v katerem je Wajda načel nekaj sakrosanktnih tem iz poljske tradicije. V naslednjih letih je Wajda izmenično snemal na Poljskem in v tujini (Franciji, Jugoslaviji, Nemčiji) ter režiral v gledališču (najraje dramatizacije Dostojevskega), toda mednarodno se je najbolj uveljavil s filmi Obljubljena dežela (1975, nominiran za oskarja), Marmorni človek (o novinarki, ki želi posneti film o socialističnem »junaku dela«, uradniku Birkutu) in Železni človek (1981, o poljski Solidarnosti), ki je osvojil zlato palmo v Cannesu. Za oskarja sta bila nominirana tudi Gospodične iz Wilka (1979) ter eden njegovih zadnjih filmov, Katinski gozd (2007), o poboju deset tisoč poljskih oficirjev leta 1940, ki so ga Rusi pripisovali Nemcem in šele za časa Jelcina priznali, da ga je zagrešila sovjetska NKVD. Med ubitimi oficirji je bil tudi Wajdov oče.
