Z motorjem po Alpah: Prelazi in čudovite gorske vasice

Igor Dolenc je na vprašanje, kdaj je kupil prvi motor, najprej vprašal, ali v mladostnem ali v zrelejšem obdobju. »Kot mulci smo se od nekdaj podili z mopedi, ko sem odrastel, pa sem resno začel voziti motor pred približno dvajsetimi leti. Ali je bilo kaj težav doma? Na začetku je bilo soprogo nekoliko strah in v glavnem sem se vozil sam, zadnje čase pa se ponovno veliko voziva skupaj.«

Da, letos sva si vzela čas, se odpeljala po severni Italiji do Nice in se odpravila na nekoliko daljšo pot čez Alpe. Od nekdaj sem si namreč želel prevoziti Alpe od Francije do Avstrije in ob tem, seveda, prevoziti čim več prelazov. Posamezne odseke sem že prevozil, na nekaterih območjih Dolomitov sem bil že več desetkrat, a tokrat je šlo za to, da prekrižarim Alpe v enem mahu.

Za pot sva porabila 14 dni, prevozila sva 4500 kilometrov in v povprečju premagala 6000 metrov višinske razlike na dan. Vozila sva se po slikovitih gorskih cestah, prelazov pa je bilo ogromno. Pred odhodom sem porabil kakšen dan ali dva, da sem preštudiral zemljevide in na spletu prebral nekaj potopisov motoristov, ki so to pot že prevozili.

Na pot sva šla julija, zato sem imel na začetku nekoliko neugoden občutek zaradi vrhunca turistične sezone, bal sem se namreč, da bodo težave s prenočišči. A se je vedno kaj dobilo in proti pričakovanjem ni bilo nikjer težav. Glede tega je booking.com zelo uporaben. Cena prenočišč z zajtrkom za dve osebi se je gibala med 60 in 70 evri, nekoliko je odstopala le v Švici – navzgor, seveda. Kakovost v nobenem primeru ni bila odvisna od cene, čeprav je res, da je bilo povsod zelo solidno, da so povsod poskrbeli za prostor v garaži za motor ali pa na varovanem parkirišču. Še najbolje je bilo v majhnih krajih, visokogorskih vasicah, saj me velika turistična središča zaradi gneče niti niso zanimala.

Startala sva vedno med osmo in deveto uro dopoldne, okoli sedemnajste, osemnajste ure pa sva začela iskati prenočišče.

Ne. Vedela sva, kaj želiva prevoziti in kaj videti, in vedela sva, da imava časa dovolj. Mimogrede: ko sem pred odhodom gledal, kje naj bi se vozila, sem naračunal nekaj več kot 3500 kilometrov. Ker sva se vsak dan sproti odločala, kje nama je všeč in želiva še ostati oziroma kaj si želiva še ogledati, pa ni daleč od začrtane poti, se je nabralo za tisoč kilometrov več vožnje. To pomeni, da sva kakšen dan prevozila 200, kakšen dan pa 400 kilometrov. Ko sem prej omenil, da sva dopoldne krenila na pot in pozno popoldne začela iskati prenočišče, to ne pomeni, da sva ves čas vozila. Čiste vožnje je bilo za pet do šest ur na dan, vmes pa sva se ustavljala – za ogled muzeja, počitek, kavico...

V zasebni sobi, apartmaju ali hotelu, kjer koli sva že prenočevala, sva imela zajtrk. In reči moram, da so bili zajtrki povsod kraljevski. Čez dan sva na poti pojedla kaj malega ali si kupila hrano in pijačo v trgovini ter se potem ustavila ob poti, pri kakšnem jezercu ali potoku, in si naredila piknik. Glavni obrok je bil nekaj med kosilom in večerjo. Vedno sva jedla lokalno hrano in prav vedno sva dobila okusne in količinsko bogate obroke. Cena? Kar primerljiva z našimi...

Povsod so klopce, mizice, navadno na razglednih točkah, da se ti obenem še spočijejo oči. Če si na motorju, ne moreš kaj veliko voziti s seboj, zato sva se največkrat ustavila tam, kjer sva dobila še kakšno kavico, sok in košček pice ali pa kaj, kar so imeli že pripravljeno.

Vedeti je treba, da so to ceste, ki se vijejo na višini 2000 metrov nadmorske višine, zato je dokaj jasno, da bencinske črpalke pač niso za vsakim vogalom. Vedeti je treba tudi, da je povprečen doseg motorja s polnim rezervoarjem približno 300 kilometrov in če imaš to dvoje v mislih, potem težav ni. Mimogrede: tudi samopostrežne bencinske črpalke so vedno delovale in sprejele vse slovenske bančne kartice.

Nekaj za navigacijo – to je že na motorju, pa pametni telefon, ki je zelo koristen, ko iščeš prenočišče, in pa seveda fotoaparat.

Motoristična oprema je danes že izredno dobra. Jakne imajo posebne zračnike, zato nikoli ni bilo težav, ne zaradi vročine ne zaradi mraza.

Presenetil me je Col Agnel z 2744 metri nadmorske višine. Prelaz je med Italijo in Francijo. Cesta je bila pravzaprav zelo položna, saj je bila pred prelazom dolga, vsa zelena dolina. Seveda so impresivne tudi najvišje ceste v Evropi, recimo Col de la Bonette, čeprav menda ni popolnoma jasno, kje je najvišja cesta; rekord si lastijo tako Francozi kot Avstrijci, povsod pa je, moram reči, čudovito. Ko naštevam zanimive prelaze, vsekakor ne morem mimo zanimivega kroga s tremi prelazi, vsi nad dva tisoč metrov: Furkapass, Sustenpass in Grimselpass. Krog s temi slikovitimi prelazi se razteza na približno 120 kilometrih in je izredno priljubljen prav med motoristi, zato jih je tam vedno veliko.

Vse se je izteklo gladko, po načrtih, tudi motor je delal kot ura.

Veste, ni vse odvisno od mladosti, čeprav je res, da tisti, ki nismo več rosno mladi, na teh gorskih cestah med motoristi prevladujemo. Sta vsaj dve kategoriji motoristov: tisti, ki želijo čim hitreje peljati in se radi vozijo tudi po avtocestah, in tisti, ki uživamo v vožnji po zavitih cestah v čudoviti naravi. Ki uživamo, ko odkrivamo majhne, slikovite kraje, vasice s tržnicami domačih salam, sadja in sira, se razveselimo naključnega klepeta z neznancem in občudujemo slapove, jezera in bele stene, ki so kulisa popotnikom, ki križarijo po Alpah. Med obema skupinama so izjeme, a moram reči, da je bila med številnimi motoristi, ki sva jih srečala, le peščica takšnih, ki so med vožnjo kršili predpise. vav