In take zdravnike danes hvalimo. Tistih, ki resnično delajo s srcem, pa se ne omenja, jih ni, so samo zdravniki. Imel sem srečo, da sem imel ob sebi nekaj takih. Pa urgenca, tam je bil pacient z zlomljeno roko, zlomljenimi rebri in brez enega dela druge zdrave roke. Doktor ga je želel poslati domov, pa si je premislil, ne vem, zakaj. Oseba, ki se ji je nekaj zgodilo, imela je potegnjene ustnice, ni mogla govoriti, je na urgenci dobila diagnozo kronični pijanec (nikoli v življenju ni pila), pri čemer je bil pregled izveden z enega konca sobe na drugi konec, brez osebnega stika. Naslednji dan so jo odpeljali v bolnišnico na zahtevo osebnega zdravnika, in sicer z diagnozo kap. Še dobro, da so ga poklicali, sicer bi zopet poslušali, da je zdravnik storil vse prav in kar je bilo v njegovi moči. In še bi lahko našteval o tako imenovanih belih haljah, bogovih, ki vse vedo, le pacienti so neuki, saj oni pač ne vedo, kaj je z njimi. In med takimi izučenimi in nadvse pametnimi doktorji se najdejo tudi taki, ki sebi priznajo, da niso prepričani o diagnozi, in pacienta pošljejo na pregled k drugemu zdravniku. Ta ugotovi alarm in odpelje pacienta na operacijo ter mu reši življenje. Hvala lepa takim zdravnikom. Jih je pa premalo.

Čakalne vrste. Le zakaj so, če so pa čakalnice prazne? Sestra, kdaj lahko pridem na pregled? Čez toliko in toliko mesecev, veste, smo polni. Pa je to res? Ne, zavarovalnica plača le določeno kvoto pregledov. Dobro, določeno kvoto, potem pa me zanima, kako to, da čakaš pol leta na operacijo tura, pardon, dveh. In prideš na vrsto, odstranijo en tur, ga očistijo in potem naj bi prišel zopet čez pol leta. V tem primeru se to ni zgodilo, ker je pacient zahteval odstranitev tudi drugega in to dosegel. Pa je ustanova izgubila eno plačilo za storitev in eno čakalno mesto.

Drugo pa so osebe, ki hodijo k zdravniku na klepet tako v čakalnice kot s sestrami. Tem bi morali povečati zdravstveno premijo in potem bi morda manj hodile k zdravniku po zdravila, ki jih imajo še doma. Temu bi lahko rekli »lokalček pri belem«.

No, poglejmo še zaupanje zdravnikovim diagnozam. Gospod doktor, boli me koleno. Dobro, odprite usta. Nič hudega ni, le prehlajeni ste. Pacient gre domov in pove: gospod doktor so rekli, da me ne boli koleno, sem prehlajena. Do kdaj bodo ljudje slepo verjeli zdravnikom, ali ne poznajo svojega telesa, da bi vedeli, kaj se dogaja z njim?

Pa še o dodatnem zavarovanju. Ste pozabili, zakaj je bilo zavarovanje ustanovljeno? Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem smo nekoč v »gnilem« socializmu dobili zdravstvene storitve brezplačno, medtem ko moramo danes doplačati skoraj vse, pa imamo dve zdravstveni zavarovalnici.

Rečeno je bilo, da bomo z dodatnim zavarovanjem dobili boljše storitve, boljše pripomočke, na najvišji ravni celo luksuz. Pa je to res? Poleg tega nas dodatna zavarovalnica še izsiljuje. Kako? Nezmožni smo plačevati zavarovanje, imamo dva, tri neplačane obroke. Kaj zdaj? Najprej izvršba za plačilo zaostalih obveznosti in nato še obveznost plačila treh obrokov, če želiš prekiniti zavarovanje. In to samo pri dodatnem zavarovanju. Pri drugih zavarovalnicah z drugimi zavarovanji vam po treh mesecih neplačevanja avtomatično propade zavarovanje, plačati morate le neplačane obveznosti.

Da, to je naše zdravstvo. Vendar bi se na tem mestu rad predvsem zahvalil vsem tistim zdravnikom, ki se ne gredo bogov, ampak se gredo zdravnike. Hvala vam.

Drago Anžur, Gotovlje