Jana Milovanović se je že davno odločila, da se bo ukvarjala s stvarmi, ki ji odpirajo prostor svobode in kreativnosti. Pred leti je preučevala cirkus Moire Orfei, s katerim je bila na poti, in je o njem napisala knjigo. »Življenje v tradicionalnem cirkusu je zanimivo, privlačno, a zelo ortodoksno, hierarhično. Kot otrok nimaš velikih možnosti. Če greš v šolo, nisi s starši. Če si s starši, pa te ne pošljejo v šolo, kar pomeni, da druge izbire kot cirkus nimaš.«
Beguncem želi pomagati do prekarstva
Izvajala je tudi projekte z Romi, v zadnjem času pa jo je na ljubljanski nevladni sceni mogoče vse večkrat opaziti, ko sodeluje z begunci. Odločila se je, da pri njihovem vključevanju v družbo ne bo čakala države, ampak bo sama s kolegicam iz manjše nevladne organizacije Terra Vera stvari vzela v svoje roke. Ljudem, ki so prišli k nam po zavetišče pred terorjem, želi pomagati, da bi lahko razvili talente ter bili za svoje delo nekoč karseda pošteno plačani. Da bodo povsem pošteno plačani, si ne dela utvar, kajti pravi, da rednih služb v resnici ni več. Ne za naše nove someščane ne za tiste, ki v Sloveniji živimo dlje časa.
»Dobro je, da ti ljudje pridobijo znanja, da se bodo znali znajti na tem prekletem neoliberalnem trgu. Ne moremo jim najti služb. Lahko pa jim pomagamo s prekarskim know-howom,« je dejala. Dodala je, da s tem res daje pravico neoliberalizmu, da te povozi do konca, toda: »To je vse, kar lahko naredimo.« Sama je prekarna delavka kot številni iz njene generacije. Begunci in prosilci za azil niso niti to. Za začetek jim skuša pomagati z umeščanjem njihove zgodbe v širši družbeni kontekst. »Za razvoj svojih talentov ti ljudje potrebujejo družbeno mrežo.«
Že nekaj tednov vsak petek ob 16.30 v Ziferblatu organizira srečanja med lokalnimi prebivalci in begunci, na katerih skupaj razvijajo različne veščine, tudi prek likovne terapije, v prihodnjih mesecih pa bodo organizirali obsežnejše usposabljanje z različnih področij. Poleg tega organizira dogodke po šolah in festivalih, kjer so nekateri begunci predstavili svoje veščine. »Sodelujemo na primer z akrobatoma in žonglerjema iz Eritreje, Irancem, ki obvlada poslikavo s kano, glasbenikom iz Sirije, Kamerunko, ki pleše afriške plese, raperjem iz Irana...« Pravi, da s tem, ko ti ljudje predstavijo svoja znanja, postanejo legitimni v družbi, ki jih je prej imela za divjake in teroriste. Pri tem ni šlo mimo predsodkov. »Na začetku smo večkrat naleteli na presenečen odziv v smislu, da so sicer begunci, ampak so drugačni od drugih beguncev, ker nekaj znajo. A tako so reagirali le odrasli, otroci, ki so še neobremenjeni, ne.« Takšni odzivi jo spominjajo na obdobje kolonializma, ko so Evropejci razkazovali, kaj vse lahko počnejo njihov sužnji. A pravi, da se, ko te ljudi približaš lokalnim prebivalcem, predsodki rahljajo. »Ko se ljudje družijo in spoznavajo drug drugega, pride do izmenjave. In lokalni prebivalci nenadoma pozabijo, da so njihovi prijatelji begunci.« Sicer se ji zdi že oznaka begunec problematična: »S to besedo daš vse v isti koš, beguncev pa je toliko različnih, kot je nebeguncev.«
Goljufanje je neizbežno
Pri omenjenem projektu se je srečevala z birokratskimi težavami, kajti prosilci za azil nimajo pravice do dela, a bi si zaslužili plačilo, kot si ga zaslužijo pripadniki nevladnih organizacij. »Lahko napišete, da goljufamo, ker ni druge možnosti. Denar jim lahko izplačam le tako, da sebi nakažem potne stroške, potem sebi izplačam potni nalog, ki si ga razdelimo. To je edini način, da vsak dobi 50 evrov.« Prav veliko ljudi ni javno pripravljenih priznati, da goljufajo. »To je problem, pred katerim si ne moremo zakrivati oči. Če bom morala zaradi tega v zapor, bom pač šla.«
S tem je povezan končni cilj. Jana Milovanović načrtuje, da bo čez približno leto dni ustanovila zadrugo, v kateri bi lahko begunci delali. Primeren model je angleški, ki ga želi prilagoditi Sloveniji.
