V drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja so Američani posneli televizijsko serijo Daktari, v kateri je bil glavni lik veterinar in naravovarstvenik Tracy, ki je celil rane ogroženim živalskim vrstam. Pol stoletja kasneje se je Daktari preselil v Ljubljano na Krekov trg. »Domišljam si, da ljudem, ki pridejo v Daktari, omogočam celjenje ran, ki jim jih zadaja življenje. Resda je bil prvotni Daktari v afriški divjini, a tudi v Ljubljani obstajajo pomoči potrebne ogrožene vrste,« pravi oštir in politolog Matija Bulatović, ki je lokal v stari družinski hiši zagnal leta 2002 – kot interni bife v okviru Športno-kulturnega društva Daktari.
Gostinstvo mu je bilo položeno v zibelko
Naš sogovornik je odraščal v literarno-intelektualni družini: oče Miodrag Bulatović je bil eden najpomembnejših piscev srbske moderne književnosti (njegov morda najbolj znani roman je Ljudje s štirimi prsti), mati Nuša Kansky Bulatović pa profesorica ruskega in angleškega jezika na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Doma je bilo vedno polno obiskov. Otroci so morali vselej streči kavice, aperitive, prigrizke, včasih tudi kosila in večerje. »Vsakogar je bilo treba postreči uglajeno, s prijazno besedo, čim hitreje in brez ugovorov. Ko sem se prvič soočil z mislijo, da bi odprl lokal, se mi je zdelo to nekaj najbolj normalnega. To pa znam, sem si rekel,« je povedal Bulatović,
Občutek domačnosti daje tudi retro zasnovan interier lokala, podkrepljen s starimi kavči, lučmi, knjigami, fotografijami in drugimi relikti (pol)pretekle zgodovine, s katerimi Bulatović ne skriva svoje družbenopolitične angažiranosti in protiimperialistične drže. Svoje razcepljene osebnosti, ki – kot poudarja – deluje kot kompas: nagiba se na srbsko, rusko, slovensko in nemško stran neba. »Koncept lokala izhaja iz stiske, ki se je v devetdesetih pojavila z novim ekonomskim redom, ko se je zgodila neke vrste agresija na družbene prostore. Ko je prišel kapitalizem in z njim histerija zasebne iniciative, kot se temu reče v socialističnem žargonu, so enostavno ti družbeni prostori postali marmornati, ogledalarski, slaščičarski… skratka, naenkrat so postali brezosebni in zgolj potrošniško orientirani.«
Nesojeni cineast Miško
Bulatovića prijatelji kličejo Matko, za nekatere pa je še vedno Miško. Sredi osemdesetih je namreč kot 13-letnik nastopil v televizijski nadaljevanki Strici so mi povedali, v kateri je igral mladega Miška Kranjca. »Igralsko kariero« je nadaljeval po prelomu tisočletja, ko je nastopil v dveh za oskarja nominiranih filmih – film Nikogaršnja zemlja je bil z oskarjem celo nagrajen. Kot mladostnik je povsem resno razmišljal, da bi postal cineast. Med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi je opravljal sprejemne izpite za študij filmske in televizijske produkcije v Beogradu, kjer je tedaj živel njegov oče. »Prišel sem v ožji izbor. Če bi naslednje leto še enkrat poskusil, bi bil morda sprejet, a izbruhnila je vojna in te želje sem pometel pod preprogo,« je povedal.
Umetniško kariero je Bulatović deloma potisnil v ozadje tudi zavestno. Pravi namreč, da se je ob ekonomskem zlomu SFRJ konec osemdesetih let tudi v njem nekaj prelomilo. »Prišel sem do zaključka, da je bilo v družini dovolj gole umetnosti in da je treba – po Marxu – ustvariti tudi dodano vrednost s fizičnim delom. Položnice je namreč treba plačati.«
Šest let peklenskih muk z birokrati
A stik s kulturno-umetniško srenjo ohranja. Ob odprtju je Daktari za svoj drugi dom vzela mlada boemska scena na čelu z novim valom slovenskih pesnikov, kulturni program pa je že od samega začetka tudi eden temeljev lokala. V spomin na očeta najraje prireja literarne večere. »Prostor je idealen za predstavitve knjig in razne pogovore s pisatelji in pesniki. Večeri resničnih zgodb (story slam) so tudi zelo dobro obiskani. Druga panoga so manjši, butični koncerti: predvsem etno, jazz in blues,« pravi sogovornik.
Leta 2006 je moral zaradi spremenjene zakonodaje oziroma izenačitve komercialnih in društvenih bifejev lokal zapreti. Dolgih šest let je trajalo, preden je ugodil strogim birokratom. Vmes je nekaj časa delal kot natakar v sosednjem baru Kljukec, zatem tudi kot novinar v oddaji Studio City. A vsaka stvar je za nekaj dobra: v tem času je namreč postal diplomirani politolog mednarodnih odnosov.
