Eva je Ljubljančanka, čeprav je rojena v Kopru. Njena mama je Ljubljančanka, oče iz Logatca, srečala sta se v Kopru. Šest let je živela v Kopru, nato so se preselili v Savsko naselje: »A navezana sem na Obalo, ne morem, da ne bi šla do morja.« To, da jo je zaneslo v umetnost, ni naključje. V družini so bili arhitekti, kiparji, njena deset let starejša sestra je slikarka, ona pa si prav zato, ker je vedela, da nikoli ne bo dosegla sestre, ni upala študirati slikarstva. A njena mama je bila zbirateljica tradicionalne kmečke keramike. Tako da je s keramiko tako rekoč rasla. Vsi so mislili, da bo študirala literaturo, ker je v gimnaziji rada pisala. »Še vedno kaj napišem, liriko, a nikoli je nisem izdala v knjigi,« prizna. Nazadnje je šla študirat etnologijo in umetnostno zgodovino, predvsem iz ljubezni do etnoumetnosti. Po dveh letih je kljub vsemu prevladala umetniška žilica in prepisala se je na Akademijo za likovno umetnost, smer kiparstvo. Pozneje je dodala še keramiko.
Ni hotela biti ameriška gospodinja
Ko je že imela družino, je odšla v Ameriko. Sicer ne z namenom, da bi študirala, spremljala je moža, Američana, ki se je odločil, da bo študiral v Ameriki. Mož je v Ljubljani poučeval angleščino in v Ameriko se je vrnil v svoj kraj, da bi diplomiral iz angleškega jezika. Eva je videla priložnost, saj so bili blizu univerze z zelo močnim oddelkom za keramiko. »Veliko sem se naučila, take priložnosti res nisem smela izpustiti,« je dejala. Toda v Ameriki ne bi mogla ostati. Vleklo jo je domov, domotožje je bilo preveliko, izkazalo se je, da je kljub vsemu velika patriotka. »Nisem hotela, da bi otroci odraščali kot Američani. Oni imajo čisto svoje razumevanje sveta, kar se je meni zdelo, kot da bi imeli oprane možgane. Tu smo kljub vsemu bolj odprti in želela sem, da otroci rastejo v bolj odprtem okolju,« je razložila svojo odločitev. Poleg tega pa v Ameriki tudi ne bi delala, temveč bi bila ameriška gospodinja, s keramiko in kiparstvom kot hobijem.
Ko so se vrnili v Slovenijo, je bila polna optimizma in je želela živeti od dela svojih rok. Predvsem umetnosti, zato je večino časa posvetila ateljejskemu delu. Atelje je imela v Trnovem. Toda kmalu je ugotovila, da bo morala početi še kaj drugega. Tako je začela poučevati na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. »Ena skupina, ki je začela v Univerzo za tretje življenjsko obdobje, še vedno vztraja in se že enajst let uči in ustvarja,« je ponosna.
Atelje odprtih vrat
Nato jo je k sodelovanju povabil Urban Magušar, ustanovitelj ateljeja v Slovenskem etnografskem muzeju. Ko se je preselil v svoj atelje v Radovljico, je Eva ostala v SEM. Tam je zdaj lončarski atelje odprtih vrat. Pride lahko kdorkoli, kadarkoli, stari, mladi, otroci, ljudje s predznanjem ali tisti, ki so le radovedni. »Sem tak človek, da mi to ustreza. Ne moti me, če ljudje vstopajo tudi, kadar delam,« je povedala. Ne le, da so odprta vrata, ki v atelje vodijo preko kavarne, letos so odprli tudi okno in naredili stopnice, tako da lahko ljudje, predvsem otroci, vstopajo in izstopajo tudi skozi okno. »Ljudje se ne zanjo več igrati. Prezaposleni so z dejavnostmi, ki so definirane. Predvsem otrokom se omogoča premalo spontanosti, vse usmerjajo v trening, v to, da bi bili uspešni. Pozabili pa so na igro. In to je sistemska napaka,« je razmišljala. Zato je pri njej v ateljeju za otroke igra v glini. Atelje je kot oaza, ki otrokom omogoča, da se igrajo in popackajo. »Prilagajamo se tem, ki pridejo v atelje, a brez načrtov, pač toliko, kot vidimo, da so otroci ali starejši pripravljeni sprejeti,« je pojasnila. Kajti igra v glini je njeno načelo, ki je preraslo v vse njeno delovanje, od umetniškega ustvarjanja do poučevanja in celo do sobivanja v ateljeju.
