Kevin je poslal kar SMS, da je preutrujen in ne bo pomagal ekipi. To kratko sporočilo ima dva dobra nastavka. Nogometaš, katerega služba je prav to, da igra, izjavi, da je utrujen. Skratka, se mu ne da. Ker ni za to nič plačan. Nekaj podobnega danes govorijo naši dohtarji. Ker ne bomo dodatno plačani, bomo stavkali tako, da bomo delali samo tisto, kar moramo. In Kamplova služba je v Nemčiji, in ne v reprezentanci. Dohtarje boli patka, da so tu zato, da nam pomagajo, ampak pač govorijo, kaj je njihov interes. Za začetek trikratnik povprečne slovenske plače. Legitimno. Kot pri Kamplu. Njegov interes je, da dobro služi kot gastarbajter. In je tam spočit. Zakaj bi še tekal zunaj svojega delovnega časa? Za slavo? Za dobro drugih? Jok. Pri nas je delati dobro za druge rezervirano za neke zanesenjake, socialne ustanove, gibanja ter volonterje. Vsi drugi pač delajo za sebe.
Po drugi strani pa nam Kampl razloži, zakaj je poslal kar SMS. Če bi poklical, bi lahko prišlo do nesporazuma. Okej, fant bolj slabo govori slovensko. Katanec pa tudi tolče neko svojo špraho, in nastavkov za nesporazum bi bilo dovolj. Skratka, poslati SMS je najbolj varno. Povem svoje in pika. Ne potrebujem dialoga. Ne poslušam drugega. To pa je modus vivendi našega časa. Nikogar ne briga, kaj pravi drugi. Živimo v času monologov. Kar razni tviterji, fejsiči in instragrami samo še podpirajo. Naši politiki počnejo le še to. Monološko nas prepričujejo, da imajo prav. Zdaj celo šefi v vladni koaliciji ne znajo več poslušati drug drugega. Vsak tolče svoje monološke triade. Priznam, da mi ni jasno, kaj za vraga imajo v stranki DeSUS z bivšim zdravstvenim ministrom Tomažem Gantarjem proti lekarniškemu zakonu. Saj zakon ne znižuje pokojnin ali odreka pravico upokojencem do zdravstvenih storitev. Nikjer nisem zasledil, da upokojenci ne bodo smeli več po zdravila v lekarne. Ali da bodo morali plačevati kakšen poseben ekskluzivni dodatek za to, ker eni lekarnarji ne bodo tudi trgovci.
Je bilo pa fino videti ta teden reakcije vpletenih, ko je zakon začel pot skozi faze sprejemanja. Vsi so skočili v luft. Prej so skakali vsi v luft, ker z ministrstva za zdravje ni prišlo nič, zdaj skačejo do stropa, ker je nekaj prišlo. Največji poznavalec zdravstvenih sistemov, lekarniške dejavnosti, trgovine na drobno in debelo, farmacevtskih zadev in alternativnih oblik zdravljenja, poslanec Marijan Pojbič, je odločno udaril po mizi in dejal: vlado mora biti sram, da naredi takšen zakon. Tako se dela, poslanec! Sram naj jih bo. Nimajo pojma. Zagotovo so zakon spisali kakšni pripravniki, plačani prek študentskega servisa. Kdaj pa so bili na kakšnem ministrstvu sploh sposobni spisati kakšen spodoben zakon?
Saj je jasno, da pametni ljudje ne sedijo na ministrstvih, ampak v poslanskih klopeh. Ali pa vodijo lekarniško-trgovske komplekse in na odprti sceni v Odmevih predstavnici ministrstva rečejo, da prodaja bučke in da jo je lahko sram pred javnostjo. Gospod doktor, včasih v upravi našega največjega trgovca, je res pokazal spoštovanje do dame na drugi strani. Kapo dol pred njegovim razumevanjem strpnega dialoga. Ne razume le tega, zakaj bi moralo biti nekoga sram pred mano, če je predlagal neki zakon. Lahko mu povem, da zakon ni dober, da imam boljše predloge, ampak nikakor ne gre za noben sram pred menoj.
Na koncu je voditelj Igor Bergant dobro poantiral z besedami: po takšni debati pojdite v lekarno po aspirin.
In zdaj se lahko upravičeno vsi, ki so zakon pisali, počutijo kot žrtve. To pa je nasploh naša specialiteta. Neskončno žrtvovanje. Vsi predsedniki vlad so se žrtvovali. Janez Drnovšek se je žrtvoval, da se niso vsi skregali med seboj, Janez Janša se je žrtvoval, da bi krogi okoli njega polastninili vse živo in mrtvo, Borut Pahor se je žrtvoval, čeprav njegova plača ni bila niti za tekoče stroške, Alenka Bratušek se je žrtvovala, ker so vsi moški kolegi stisnili rep med noge, in Miro Cerar se žrtvuje na odprti sceni, ko skuša monologe spraviti v dialog.
Miro, ne bo šlo. To ni dežela dialoga. To ni dežela poslušalcev. To je dežela histeričnih zadrtežev. To je dežela lepote in praznine. To je dežela kričečih fasad in kaosa po sobah. To je dežela, kjer imajo celo nastopajoči v resničnostnih šovih Kmetija: nov začetek in Survival občutek, da se žrtvujejo za naše ugodje. To je dežela, o kateri so pred skoraj štiridesetimi leti peli Pankrti v skladbi Lepi in prazni: ni več upanja, povozu ga je tank. Ni več smisla, vzel ste ga vi. Ni več akcije, vzel ste nam jaz. Sami starci, ubil ste nas. To smo lepi, lepi in prazni. Ampak nam je čist vseen…
