So imeli v varnostnem svetu posebno dober dan? No, najbrž. Ampak samo temu strinjanja o bodočem generalnem sekretarju ne gre pripisati, sploh če upoštevamo, da je Čurkin samo dan prej izražal upanje, da bo ta prišel iz vzhodne Evrope in da bo ženska. Razlogi so drugje, z že večkrat omenjenim kadrovskim barantanjem v zakulisju na čelu, kjer se je enačba z Guterresom očitno vsem izšla. Slednji s svojimi podporniki vred seveda ni nikakršna črna ovca, samo igro očitno obvladajo najbolje. Poleg tega si članice varnostnega sveta, sploh stalne, niso želele odpreti javne fronte okoli vprašanja izbire generalnega sekretarja – zanje je precej bolje, da se ni dvigalo prahu in da je izvolitev čim bolj gladka. Tako ustvarjajo vtis, da sistem deluje čisto v redu, in jemljejo veter iz jader argumentom o nujni reformi tako sestave varnostnega sveta kot načina izbire prvega moža svetovne organizacije. Letos je bilo veliko pritiskov za večjo odprtost procesa izbire in deloma so bili uspešni, zdaj bodo potihnili verjetno za naslednje desetletje, če bo Guterres služil dva mandata.
Kar je bolj verjetno kot ne. Sedeminšestdesetletni Portugalec dobro pozna ustroj svetovne organizacije in napoveduje predvsem okrepitev globalne diplomacije za doseganje miru, je pa tudi glasen zagovornik pravic beguncev. »Če je mednarodni skupnosti kje spodletelo, je to pri preprečevanju in reševanju konfliktov,« je rekel aprila na predstavitvi v generalni skupščini. Vso srečo, kajti potreboval jo bo, če naj se svetovna organizacija nekako izvije iz letargije in neučinkovitosti, za kar je dovolj hiter pogled proti Alepu.
V Sloveniji je bilo izbiri generalnega sekretarja OZN letos razumljivo posvečeno izjemno veliko pozornosti zaradi kandidature nekdanjega predsednika Danila Türka. Po izkušnjah, zlasti mednarodnih, je bil največ, kar je Slovenija lahko poslala v ogenj, pa se ni izšlo – podobno kot ne preostalim osmim kandidatom, ki so včeraj ostali daleč za Guterresom. Dodatno upanje je ves čas tlelo zaradi pričakovanja, da je za položaj generalnega sekretarja na vrsti politik iz vzhodnoevropske skupine. Toda to nenapisano pravilo so v varnostnem svetu pohodili. Članice varnostnega sveta v nobenem od kandidatov s tega območja niso našle najmanjšega skupnega imenovalca svojih interesov. Bržkone tudi zato, ker ga niso našle niti države iz regije same, sicer kandidatov iz skupine vzhodna Evropa pač ne bi bilo kar devet.
