Ko so v petek iz varnostnega sveta pricurljali rezultati drugega kroga glasovanja o kandidatih za generalnega sekretarja OZN, so bila razmerja glede na prvi krog kar dobro premešana. Argentinska zunanja ministrica Susana Malcorra je denimo z osmega mesta skočila na tretje, slovenski kandidat Danilo Türk je padel z drugega mesta na četrto in zamenjal mesti z bivšim šefom srbske diplomacije Vukom Jeremićem. Bivši portugalski premier Antonio Guterres je ostal v vodstvu, le da sta se v drugem krogu pojavila glasova dveh držav, ki mu kandidaturo odsvetujeta, čeprav mu je v prvem krogu ni nobena. In tako naprej. Kot da petnajst članic varnostnega sveta ne bi glasovalo o istih kandidatih kot pred dvema tednoma.
Toda takšne spremembe niso nič nenavadnega, pravi dr. Tina Bertrand, strokovnjakinja za Združene narode in predstojnica katedre za politične vede na teksaški univerzi McMurry. »Če pogledate proces leta 2006, ko je bil prvič izvoljen (odhajajoči) generalni sekretar Ban Ki Moon, so se tudi tedaj rezultati spreminjali. Nekateri, ki jih sprva sploh ni bilo na radarju, so se začeli pojavljati kot mogoči kompromisni kandidati,« pravi Bertrandova. Razlogi za te premike so predvsem politični, pravi, pa tudi to, da ni časovne omejitve za vlogo kandidature in da se v vsakem trenutku lahko pojavi nov kandidat, zlasti če o obstoječih ni strinjanja med petimi stalnimi članicami varnostnega sveta s pravico veta. Leta 1996 se je denimo proces izbire vlekel do decembra, ko je na koncu veto proti ganskemu diplomatu Kofiju Ananu umaknil Pariz.
Türk sam je v odzivu na petkove izide za STA dejal, da je bilo glasovanje v drugem krogu taktično, da so države želele premešati glasove in ustvariti izhodišča za pogajanja, ki bodo med stalnimi članicami potekala septembra in oktobra. Dotlej naj bi se izluščilo jedro štirih ali petih kandidatov. Obenem bodo stalne članice poslej glasovale z lističi drugačne barve, da se bo vedelo, ali posameznemu kandidatu katera nasprotuje, kar bi mu zaprlo vrata.
»Argument regije je močnejši od argumenta spola«
Pri dinamiki volitev ne gre zanemariti zakulisnih pogajanj o visokih položajih v sekretariatu, o katerih odloča generalni sekretar. O tem se javno manj govori, toda zlasti pritiski stalnih članic varnostnega sveta so dolgoletna praksa, pri čemer se je v zadnjem času uveljavila še ta, da zahtevajo zase točno določen položaj.
M. J. Peterson, profesor političnih ved na univerzi Amherst v Massachusettsu, pravi, da je pri glasovanju pomembno tudi to, kako močnega kandidata želijo na čelu OZN članice varnostnega sveta – včasih si želijo šibkejšega, včasih bolj odločnega. Letos sta v igri še dva elementa, ki lahko vplivata na glasovanje držav v posameznem krogu. Prvi je ta, da naj bi bila po sicer neobvezni regionalni rotaciji za položaj na vrsti vzhodna Evropa, drugi pa, da je veliko držav prepričanih, da je napočil čas za žensko na čelu OZN. »Regionalna rotacija ima težo zato, ker ima v varnostnem svetu tradicijo. Nekatere države veliko stavijo na to, da bi morala biti izvoljena ženska, toda če bi moral staviti, bi rekel, da bo imela regija večjo težo kot spol,« pravi Paterson.
Bertrandova v tem vidi mogoče težave v prihodnosti, saj bi izvolitev na podlagi pripadnosti regiji vzhodna Evropa po njenem lahko povzročila težnje različnih podregij, da v bodoče zahtevajo položaj generalnega sekretarja. »Južna Amerika je ta položaj enkrat že zasedala, Srednja Amerika pa nikoli. Lahko torej pride do novih delitev, ko bodo svoj glas povzdignile podregije,« pravi Bertrandova. Vzhodna Evropa je sicer regionalna skupina od začetka obstoja OZN in edina še ni zasedala položaja generalnega sekretarja. Po drugi strani pa je Evropa edina celina, ki je razdeljena v dve regionalni skupini, pri čemer k zahodni štejejo še ZDA, Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in Izrael.
