Da je v takih primerih treba pomagati, se vsi strinjamo in na srečo v Sloveniji ob takih dogodkih vedno zmoremo dovolj empatije, da se kot družba odzovemo in ljudem v najtežjih trenutkih pomagamo. Morda se tudi zaradi tega včeraj na ekonomsko-socialnem svetu o tem sploh niso pogovarjali, ko so podprli novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, ki sicer obravnava koncesije, vendar so vanj v prehodne določbe vključili tudi paket pravic, ki bi pripadle svojcem umrlih zdravstvenih delavcev. To naj bi storili na podoben način, kot imajo to urejeno policisti, vendar so za svojce umrlih zdravstvenih delavcev predvideli bistveno širši nabor pravic. Te naj bi veljale, dokler se ne bi v enotnem zakonu uredil status za vse javne uslužbence.
Svojcem zaposlenih v zdravstvu bi se tako z zakonom namenilo posebne pravice, kot so prednost pri zaposlovanju v javnih zavodih, prednost pri vpisu v vrtec in povrnitev stroškov vrtca, prednost pri vpisu v dijaški ali študentski dom, posebne pravice pa bi imeli tudi pri štipendijah in kritju stroškov malic in študentskih bonov. Pravni strokovnjaki ob tem že opozarjajo, da utegne biti to ustavno sporno, in vprašanje je, ali je to prav. Kaj pa svojci in otroci tragično preminule poštarice, ki jo je ropar ustrelil v glavo na njenem delovnem mestu? Kaj pa svojci in otroci električarja, ki ga je ob popravilu daljnovoda ubil električni tok? Kaj pa svojci in otroci gradbenega delavca, ki se je pri svojem delu smrtno ponesrečil?
Navsezadnje je enako prizadet vsak svojec in predvsem otrok, ki nepričakovano izgubi enega od staršev, ne glede na to, ali je bil ta zaposlen v javni upravi ali ne in ali je umrl pri opravljanju svojega poklica ali ne. Pomislimo samo na zadnji primer, ko je v bloku v Domžalah zaradi električnega toka umrla mamica dvojčkov. Zakaj ne bi imela tudi ta dva otroka enake obravnave kot otroci umrlega zdravnika? Zakaj ne bi tudi onadva imela prednosti pri vpisu v vrtec, dijaški ali študentski dom ali prednosti pri zaposlitvi?
Res je sicer, da so nekateri poklici bolj izpostavljeni dejavnikom tveganja in da je bilo v zadnjem času več napadov na policiste in zdravnike, vendar to ne more in ne sme biti razlog, da sprejemamo zakone na vrat na nos in z njimi povzročamo pozitivno diskriminacijo. Kaj pa bomo storili, če bo jutri, bog ne daj, nekdo ustrelil paznika v zaporu ali učitelja? Bomo na novo pisali in sprejemali še en zakon? Če želi država ustrezno poskrbeti za svojce tragično preminulih pri opravljanju njihovega dela, naj torej sprejme zakon, ki bo enak za vse in ki bo na enak način obravnaval vse svojce in otroke, pa naj bodo to svojci in otroci zdravnikov, policistov, vojakov, gasilcev, učiteljev, trgovcev, električarjev ali gostincev.
Tako pa se zdi, da se ureja pravica samo za zdravstvene delavce, ker si ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc pred interpelacijo nabira politične točke in si poskuša pridobiti naklonjenost zdravnikov. Tudi če je to morda ustavno sporno in bo prej ali slej končalo na ustavnem sodišču.
