Čez tri leta bodo v učilnicah srednjih šol odpuščene profesorje krvavo potrebovali

Rdeče številke, slabši vpis

Pomoč šolam v težavah iz letošnjega proračuna po podatkih ministrstva znaša 2,5 milijona evrov, kar v skupnem znesku za izvajanje srednješolskega programa na vseh zavodih obsega zgolj en odstotek vseh sredstev. Skupaj bo namreč v letošnjem proračunskem letu ministrstvo za financiranje programov srednjega šolstva namenilo 243,5 milijona evrov.

Ne glede na relativno majhen delež sredstev, ki ga ministrstvo dodatno namenja šolam v težavah, tovrstne težave šol po mnenju dr. Marjana Šimenca s Pedagoškega inštituta niso dopustne. »To priča o šibki sposobnosti anticipacije šolskih oblasti, saj so demografski podatki znani: v srednje šole prihajajo manj številne generacije. Najmanj rojstev je bilo pri nas leta 2003, po tem letu število rojenih otrok narašča. Generacije, rojene 2003, še niso prišle v srednje šole, kar pomeni, da se bo število vpisanih otrok vanje še zmanjševalo in da se bodo težave še povečevale. Šole na te trende same ne morejo vplivati, zato ne bi smele biti prepuščene same sebi, saj to preprosto ni njihov problem.«

Na pristojnem ministrstvu dogajanja vendarle ne spremljajo križem rok in šol ne prepuščajo samih sebi. Kljub vsemu pa javnemu razkrivanju težav šol in njihovemu reševanju niso naklonjeni. Za to imajo po besedah državne sekretarke Andreje Barle Lakota več razlogov. Najprej želijo šole v težavah spodbuditi, da svoje delovanje kar najbolj racionalizirajo same, finančno pomoč pa ustrezno porazdeliti med tiste šole, ki brez nje ne bi zmogle. Pri tem jih vodi več meril. Med njimi so tudi posebne okoliščine, v katerih posamezna šola deluje: »Zavedamo se dejstva, da so šole pomembne institucije posameznih krajev. Zato so napori ministrstva usmerjeni predvsem v reševanje problematike manjših šol, ki so večinoma zunaj večjih mestnih središč, na demografsko ogroženih in obmejnih območjih, kjer v bližini ni drugih šol. Gre za območja s tudi nekoliko slabšimi ekonomskimi kazalniki.«

Hkrati pa se Barle-Lakotova boji, da bi obsežno javno razpravljanje o tovrstnih težavah šol vplivalo na odločitve otrok, kam se bodo vpisali, in nasvete staršev, ki bi morda lahko podvomili o strokovnosti dela na takšni šoli. Za zdaj se finančne težave šol pri uspešnosti dijakov denimo na maturi še ne poznajo – na sprejemu za najuspešnejše maturante na Brdu pri Kranju se bodo zato prihodnji teden znašli tako maturanti iz poslovno uspešnih šol kot iz tistih, ki so v hudih škripcih. Enako velja za druge šolske in obšolske uspehe, ki jih žanjejo dijaki vseh šol. A nadaljevanje tovrstnih težav šol bi utegnilo biti nevarno, meni Šimenc, saj bi se razlike med šolami lahko povečevale. »Šole, ki jih obiskujejo otroci premožnejših staršev, bi lahko del težav prenesle na starše. Šole, ki jih obiskujejo otroci finančno šibkejših staršev, tega ne bodo mogle narediti.«

Vendar pa se starši po opažanjih predsednika Zveze aktivov svetov staršev Slovenije dr. Antona Medena s tem za zdaj ne obremenjujejo. »Starši za te težave večinoma sploh ne vedo. Pri izbiri šole sledijo željam in sposobnostim otroka, veliko težo imajo tudi vtisi, ki jih dobijo na dnevih odprtih vrat in informativnih dnevih. Pomembne pa so tudi izkušnje znancev, ki so na posamezno šolo hodili.« Prav zato se trenutno te težave, če šola zmore kakovostno opraviti svoje vzgojno-izobraževalno delo, ne odrazijo na manjšem vpisu ali zaupanju staršev in dijakov. »Zaupanje se lahko omaje takrat, ko težave v poslovanju začnejo razkrajati kakovost dela in se to odrazi na 'indikatorjih', kot so odnos do staršev, jasna pravila in njihovo spoštovanje, kakovostno strokovno delo, urejenost šole …«

Ključen pomen pri nasvetih staršev njihovim otrokom ima po Medenovem mnenju ocena, da bo srednja šola izpolnila svoj namen, to je čim boljša priprava otroka na poklic ali nadaljevanje šolanja. »Starši pričakujejo kakovostno izobraževalno in tudi vzgojno delo. Mladostniki, ki se vpišejo v srednje šole, so v obdobju odraščanja in tudi v srednji šoli še potrebujejo oporo odraslih tudi za osebnostni, ne samo strokovni razvoj.«.

Racionalizacije

V največjih finančnih težavah so ta trenutek šole z nizkim vpisom dijakov v njihove programe. To je po eni strani povezano z uspešnostjo oziroma priljubljenostjo posameznih področij. Močno oslabljen je na primer vpis na gradbene in ekonomske srednješolske programe, po drugi strani pa se je po množici kuharskih televizijskih oddaj okrepil vpis v gostinske šole. Najbolj pa je na upad vpisanih v prve letnike vplivalo vse manjše število otrok v generaciji. Lanska generacija srednješolcev je na primer štela kar za 30 odstotkov manj dijakov kot generacija pred dvema desetletjema. Če delež prevedemo v srednješolske razmere – v srednje šole je pred dvema desetletjema hodilo toliko otrok več kot danes, da bi s presežkom lahko napolnili kar okoli 50 povprečno velikih srednjih šol s po 629 dijaki. Kljub očitnim razlikam pa se število srednjih šol v tem času ni zmanjšalo.

Racionalizacije mreže srednjih šol so se na ministrstvu lotili z drugimi ukrepi, na primer z reorganizacijo šol in z razmeščanjem novih izobraževalnih programov. Tako sta se na primer v preteklosti dve samostojni enoti Gimnazija Kočevje in Srednja šola Kočevje združili v enotni zavod Gimnazija in srednja šola Kočevje. Enako velja za Celje, kjer sta Poslovno-komercialna šola Celje in Srednja ekonomska šola Celje združeni v enovit zavod Ekonomska šola Celje. V šolske centre so združene tudi nekoč tri samostojne enote Šolskega centra Krško-Sevnica, kar nadaljnje delovanje v svojem kraju zagotavlja na primer sevniški srednji šoli. Nasprotno pa se je zgodilo v Metliki. V tamkajšnji enoti Šolskega centra Novo mesto so do šolskega leta 2014/2015 izvajali program predšolske vzgoje, zdaj pa ga izvajajo na sedežu šolskega centra v Novem mestu. Razlog za takšno odločitev je bil upad vpisa, ki pa se je s premestitvijo programa v Novo mesto ustalil in povečal. »Šola je imela v obeh šolskih letih na tem programu spet omejitev vpisa,« so zadovoljni na ministrstvu.

Tam tudi pravijo, da ni mogoče izračunati, koliko so s takšnimi premiki in odločitvami finančno prihranili, saj se je način financiranja srednješolskega izobraževanja korenito spremenil.

Novo financiranje, odvečni učitelji

Prav spremenjeno financiranje, ki je gimnazije doletelo leta 2013, preostale srednje šole pa že prej, je v šolah z nižjim vpisom še dodatno zaostrilo razmere. Šole za izvajanje izobraževanja dijaka dobijo toliko denarja, kolikor imajo vpisanih dijakov, in ne več glede na delujoče oddelke programa. V šolah, kjer dijaki zapolnijo vsa prosta mesta, ne občutijo bistvene razlike. Za šole, kjer oddelki niso zapolnjeni, pa to pomeni hud finančni udarec. Ta se odraža predvsem v odpuščanju učiteljev.

Sindikalisti so po besedah predsednika sindikalne konference srednjih in višjih šol ter dijaških domov Sviz Slovenije Jožeta Brezavščka lani s pomočjo sindikalnih zaupnikov v šolah našteli, da je brez dela ostalo 28 učiteljev, največ, in sicer 18, zaradi zmanjšanega vpisa v njihove programe, pet zaradi ukinitve programa, dva pa sta se po določilih zakona morala upokojiti. Med vsemi odvečnimi učitelji je največ tistih, ki so poučevali ekonomijo in nemščino.

Po Brezavščkovih besedah je srednješolski prostor v zadnjih šestih letih ostal brez 200 učiteljev. Ker je zmanjševanje generacij regije prizadelo v različnih obsegih, so tudi obsegi odpuščanja profesorjev po Sloveniji različni. Največ odpuščanj je bilo v Podravski regiji in v Zasavju. Predvsem v okolici Maribora in Ptuja na vse manj vpisanih dijakov v tamkajšnje srednje šole vpliva bližina šol v Avstriji. Tja se dijaki vpišejo, da se naučijo jezika in si izboljšajo zaposlitvene možnosti tako na slovenskem kot na avstrijskem trgu dela oziroma na nemško govorečih trgih dela.

Tudi na Ekonomski gimnaziji in srednji šoli Radovljica, kjer Brezavšček poučuje šport, se je v zadnjih dveh desetletjih število vpisanih otrok več kot prepolovilo – včasih je šolo obiskovalo okoli 900 dijakov, danes je kljub novemu priljubljenemu programu medijski tehnik vpisanih le približno 400 dijakov. »Z računovodkinjo sva presenečena ugotovila, da smo se zato v zadnjih dveh letih na naši šoli poslovili kar od 65 zaposlenih, med njimi je bilo le 15 takšnih, ki so se upokojili.«

Kako se izogniti odpuščanju zaposlenih, je direktor kranjskega šolskega centra Jože Drenovec razmišljal že pred leti. »V zadnjih letih smo zaposlovali zelo konservativno, odhodi profesorjev pa so šli doslej predvsem na račun upokojevanja, z ravnateljicami posameznih šol v centru smo seveda morali včasih poiskati tudi kompromisne rešitve,« opisuje.

Odpuščanje brez razmisleka

Odpuščanje je v današnjih razmerah povsem običajen pojav v vseh dejavnostih. A zna se zgoditi, da bodo šole, ki morajo zdaj profesorje odpuščati, čez tri leta ponovno v težavah. Že v šolskem letu 2019/20 bo generacija novincev v srednjih šolah večja od letošnje in bo presegla 18.000 dijakov. Generacije prvošolcev v srednjih šolah bodo iz leta v leto številnejše in septembra leta 2023 bo v srednješolske klopi prvič sedlo že več kot 21.600 dijakov. Kje bodo šole ob ponovno povečanem vpisu dijakov dobile usposobljene profesorje, ki jih bodo poučevali?

Kam gredo dandanes učitelji, ki v srednjih šolah izgubijo zaposlitev, in kaj delajo, ne spremlja nihče, opozarja Brezavšček. »Imamo načrt za zadržanje presežnih profesorjev,« pa nam je na ministrstvu pojasnila Andreja Barle Lakota. S ponosom je pokazala z obeh strani popolnoma popisano tablo. »To so evropski projekti, na katere se prijavljamo,« je dejala. Z njimi si šole v vmesnem času lahko zagotovijo finančna sredstva in tako zadržijo koga od zaposlenih, ki ga bodo čez nekaj let morda potrebovale v učilnici.

Priložnosti, ki jih nudijo evropski projekti, v Šolskem centru Kranj že s pridom izkoriščajo. A vseh težav se po razmišljanju Drenovca s tem vendarle ne da rešiti. »Veliko šol nima niti izkušenj niti kadrov, ki bi pisali prijave na projekte. Voditi projekt s proračunom več sto tisoč evrov ni preprosto,« se zaveda.

Tako se morajo tudi v Kranju še naprej boriti za vsakega dijaka posebej, saj jim vsak vpisan dijak od ministrstva prinese okoli 2.800 evrov na leto. Poleg evropskih projektov si dodatne vire sredstev, ki pomenijo od 15 do 20 odstotkov celotnega proračuna, zagotavljajo še z izobraževanjem odraslih, izrednim študijem, izvajanjem različnih neformalnih izobraževanj za podjetja in občane ...

Profesor športa in biologije

Nenavadno pa je, da nekatere šole zaradi kombinacije upada vpisov in novega načina financiranja životarijo, drugim pa polni oddelki dopuščajo varčevanje. Predvsem v večjih šolah, kjer ni težav z vpisom otrok, ravnatelji zaposlujejo restriktivno. Namesto da bi denimo zaposlili dodatnega profesorja matematike, 20 ur njegove pedagoške obveznosti porazdelijo med že zaposlene profesorje, tako da ti poučujejo 24 ali 25 ur. Ministrstvo po izkušnjah Sviza dovoljuje in financira povečano obremenitev, šola pa se na takšen način reši stroška ene dodatne plače.

V šolah, ki so v finančnih težavah zaradi manjšega vpisa, je ravno obratno. Profesorji si zadostno pedagoško obveznost zagotavljajo s kombiniranjem poučevanja na drugih srednjih ali osnovnih šolah – tudi predmetov, za katere niso formalno izobraženi. »To nam je trenutno še dovoljeno, le še letos in prihodnje šolsko leto,« pravi Brezavšček. Tako na primer profesor športa v sosednji šoli lahko poučuje tudi biologijo. »Letos tak predmet lahko poučujemo največ v obsegu 30 odstotkov 20-urne pedagoške obveznosti. Lani je to dopolnjevanje dosegalo 40 odstotkov ur, prihodnje leto pa jih bo le še 20 odstotkov.« Za to, da bi si v tem času za predmet, ki ga dodatno poučujejo, pridobili formalno izobrazbo, niso imeli možnosti.

Kaj zagotavlja poslovno uspešnost šol?

Med poslovno uspešnejše srednješolske zavode pri nas spadajo šolski centri, čeprav je združevanje šol v centre pred leti dvignilo precej prahu. Skupno delovanje šol pod okriljem centra ima po besedah direktorja ŠC Kranj Jožeta Drenovca prednosti in slabosti. Večji sistem lahko prenese večja nihanja vpisa, predvsem to velja za negativno smer. »Kot direktor trdim, da mi je vseeno, ali se nekdo vpiše k nam v program mehatronike ali ekonomije. Seveda mi ravnateljice šol ne bodo pritrdile, saj gre znotraj šol vendarle za zdravo konkurenco. Vendar pa profesorje splošnih predmetov lahko zaposlujemo na različnih šolah znotraj centra, profesorji strokovnih področij pa so odvisni od vpisa na njihovo šolo.«

Delovanje šolskega centra je gotovo cenejše kot delovanje štirih ali petih samostojnih šol. »Center ima eno računovodstvo, eno kadrovsko službo, eno administracijo, eno tehnično službo. Seveda vsaka šola v centru izgubi del svoje suverenosti in identitete oziroma prepoznavnosti. To izgubo je treba uravnovesiti s sinergijo med šolami. Šole oziroma dijaki se lahko zelo dobro dopolnjujejo na področju različnih medsebojnih projektov. Recimo, dijaki elektrotehnike razvijejo novo napravo, ekonomisti pa razvijejo poslovni model zanjo,« opisuje.

Med uspešnejše šole, če se osredotočimo na računovodske izkaze, spadajo tudi zasebne šole, kar javnost zmotno pripisuje prispevku staršev. Tako na ministrstvu kot na zasebnih srednjih šolah, ki izvajajo javni program, opozarjajo, da denar z ministrstva dobijo po istem ključu kot javne srednje šole – glede na število vpisanih dijakov. Zasebne šole, ki so bile ustanovljene pred spremembo zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja in med katere denimo spada šentviška Škofijska klasična gimnazija, država za izvajanje javnega programa financira v celoti, preostale pa 85- odstotno.

»Tako starši naših dijakov ne plačujejo šolnine,« na pogosto zmoto opozarja ravnatelj te gimnazije Simon Feštanj. Prispevajo zgolj za razširjeni program, v katerega spadajo ekskurzije, delovanje vseh petih šolskih pevskih zborov in podobno. »Ne gre za šolo bogatih staršev, kar je pogosto slišati, ko govorimo o zasebnih šolah,« opozarja ravnatelj in dodaja: »Veliko lažje pozitivno poslujemo zato, ker ima šola dokaj stabilen vpis v prvi letnik in ker večinoma zapolnimo vsa mesta, ki so dijakom na voljo. V višjih letnikih ni veliko izpisov, nekaj dijakov pa se kasneje vpiše na novo.«

A zapolnitev mest tudi v šolah, kjer s tem nimajo večjih težav, ni samoumevna. »Pomembno je, da je šola prepoznavna, da ima jasno identiteto, poslanstvo in vizijo, in to ne le na papirju. Pomembno je, da vse to izvaja tudi v praksi, njeni dijaki in njihovi starši pa so potem največja reklama za morebiten vpis bodočih dijakov. Na ta način je lažje doseči zadovoljiv vpis in če so posledično razredi polni, šola dobi več finančnih sredstev, zaposleni so zato bolj mirni, šolska klima pa je takšna, da je delo lahko še bolj kakovostno in da se cilje lažje dosega,« razmišlja Feštanj in pristavi: »Težko pa je, če kateri od teh elementov v krogu odpove in se šola znajde v začaranem krogu.«

Ko dijak kalkulira ...

Začaran krog šole lahko hitro začutijo tudi dijaki, ki dejstvo, da imajo odločilen pomen za obstoj programa ali učiteljevo zaposlitev, lahko tudi izkoriščajo. »Zgodi se, da se dijaki na nobenega od treh popravnih izpitov na koncu šolskega leta sploh ne pripravljajo. Zavedajo se, da bodo letnik opravili zaradi obstoja programa, ki zagotavlja službe profesorjev. To predvsem z vzgojno-izobraževalnega vidika ni ugodno. Šola je vendarle ustanova, ki bi dijakom morala dati dobro osnovo za življenje tako v znanju kot v vzgojnem smislu,« izkušnje nekaterih šol opisuje Brezavšček. Del krivde za takšno dogajanje pripisuje tudi osnovnim šolam, kjer je ob poplavi odličnih ocen občutek za vrednost znanja že zdavnaj zbledel.

Nenavadne razmere pa ne čudijo dr. Antona Šepetavca, ravnatelja I. gimnazije v Celju in prejemnika državne nagrade za izjemno delo v srednjem šolstvu. »Šolska mreža je bila v samostojni Sloveniji širjena kar povprek in počez, brez treznega in odgovornega premisleka, po sistemu: naj jo imajo, če jo hočejo.« Zdaj imamo po njegovem mnenju gimnazij preprosto preveč, enako velja za nekatere druge programe. »Marsikje si šole hodijo v zelje in si konkurirajo s programi, ki jih prej sploh niso izvajale in zanje tudi nimajo ustrezno usposobljenega kadra.«

Ni idealne mreže šol

Trenutno delovanje ministrstva, ki je zelo restriktivno do odpiranja novih programov, se dr. Šepetavcu zdi pravilno. Obenem pa meni, da idealna mreža srednjih šol, ki bi se ji morali približevati, ne obstaja. Šolske oblasti bi pri nadaljnjem razmisleku morale med drugim upoštevati tudi tradicijo in rezultate šol ter demografske trende v posameznem okolju. »In naj se na ministrstvu zavedajo, da ima vsaka posledica svoj vzrok, vsak vzrok pa svojo posledico.«

Marjan Šimenc s Pedagoškega inštituta ob tem opozarja, da je smisel javne šolske mreže prav v tem, da so učencem po vsej Sloveniji šole približno enako dostopne. A pravih regij pri nas nimamo, tako da jih tudi v šolstvu ne moremo obravnavati kot najpomembnejše sestavne dele družbe.

Na pristojnem ministrstvu so z obstoječo mrežo srednjih šol zadovoljni: je dobro razvejena, programsko raznolika in obsežna ter vsem uporabnikom nudi dovolj možnosti za izobraževanje. »Zato na tem področju ni predvidenih velikih sprememb. Tako kot do zdaj se bomo pri razmeščanju programov vsako leto sproti prilagajali potrebam gospodarstva, trga dela, demografskim kazalnikom, deficitarnosti poklicev ...« Prav zaradi pričakovanih številnejših generacij je po njihovem mnenju pomembno ohranjanje mreže v enakem obsegu. »To pomeni tudi ohranitev šol, ki so zunaj večjih mestnih središč in na demografsko ogroženih območjih.«

Tako po načrtih ministrstva čez deset let mreža srednjih šol ne bo bistveno drugačna od današnje. »Najverjetneje bo dodan kakšen oddelek obstoječega programa več na posameznih šolah ali bo razpisan kakšen nov program glede na morebitne potrebe gospodarstva in trga dela ter zaradi večanja vpisne generacije,« pojasnjujejo na ministrstvu.