Marca letos je študentska Iskra opozorila, da novela zakona o visokem šolstvu, ki so jo pripravili na ministrstvu za izobraževanje in je zdaj v parlamentarnem postopku, vodi v komercializacijo visokega šolstva, saj ne definira javne službe, nedomišljeno ureja financiranje univerz, člen o učnem jeziku pa je tako ohlapen, da bi neki študijski program lahko v celoti izvajali v tujem jeziku, v slovenščini pa bi izvajali le »primerljivi del« programa, brez jasnih kriterijev za to.
Ta Iskrina opozorila, ki so jih delili tudi v študentski skupini Modro, v sindikatih, humanističnih, pedagoških fakultetah in nekaterih združenjih, so se izkazala za točna. Skoraj do pike jih je potrdila zakonodajno-pravna služba državnega zbora.
Ključna opredelitev javne službe
V noveli bi morali pravno opredeliti javno službo v visokem šolstvu, to zahteva tudi odločba ustavnega sodišča, in določiti njen obseg, se pravi pravice in obveznosti posameznikov, ki uporabljajo storitve javnega visokošolskega izobraževanja, so zapisali v 11-stranskem mnenju, v katerem so bili kritični do skoraj vsakega člena. Konkretno te določbe zadevajo izvajanje programov v slovenščini, omejitev vpisa, podelitev koncesij, delovno in pedagoško obveznost učiteljev, šolnino in druge prispevke.
Pravna služba je bila, kot rečeno, kritična tudi do člena, ki se dotika predavanj v tujem jeziku in zaradi katerega je društvo slovenskih pisateljev zahtevalo odstop ministrice Maje Makovec Brenčič. Po ustavi je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, v njem poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja, ugotavlja tudi parlamentarna pravna služba. Med drugim poudarjajo, da »zakonski predlog izjeme /ko ni nujno, da predavanja potekajo v slovenščini/ razširja na sporen način«. Novela namreč »ne določa kriterijev za ugotavljanje primerljivosti« študijskih programov ali njihovih delov, ki naj bi se (še) izvajali v slovenščini.
»Mnenje te službe je prava blamaža za ministrstvo, ki je kljub vsem dobronamernim opozorilom sindikatov in stroke, zlasti kar zadeva manjkajočo določitev javne službe in rabo slovenščine v visokem šolstvu, vztrajalo pri svojih predlogih,« je mnenje pravne službe komentiral glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj. Marko Marinčič iz Visokošolskega sindikata Slovenije pa k temu dodaja: »Opozorila niso zalegla, ker so očitno prevladali drugi interesi.« Tu velja spomniti, da rektorjev ni motilo, da novela ne opredeljuje vsebine in obsega javne službe, prav tako se niso kaj prida ozirali na soglasno prepričanje humanističnih strok, da so rešitve glede predavanj v tujem jeziku nevzdržne. »Univerza je paktirala z ministrstvom zaradi svojih finančnih interesov,« poudarja Štrukelj.
Z novim zakonom je bolje počakati
»Novela zakona uvaja velike spremembe na številnih področjih, na kar opozarja tudi zakonodajno-pravna služba, ki meni, da bi to moral biti dejansko predlog zakona in ga tako v svojem mnenju tudi poimenuje. Ni dvoma, da je mnenje do novele precej kritično, saj imajo do skoraj vsakega člena pomisleke, pripombe in predloge. Sicer pa opredelitev javne službe odločba ustavnega sodišča zahteva že od leta 2011,« pravi Dušan Lesjak, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, zdaj profesor na koprski fakulteti za management in celjski fakulteti za družbene in poslovne študije. Dodaja: »Če bo predlog novele sprejet bolj ali manj takšen, kot je bil poslan v državni zbor, potem bi bilo modro z napovedanim novim visokošolskim zakonom nekaj let počakati in videti, kakšne bodo posledice novele.«
