»Mi nimamo kulture spomina,« je po premieri potožil režiser filma Zoran Slavić, a kultura spomina je najbrž nekaj, kar rado izginja povsod, predvsem po mestih. Mesta namreč rada pozabljajo. Vanje se ljudje neprestano priseljujejo in prinašajo s seboj spomine drugih krajev, tisti, ki se odseljujejo, pa spomine mesta raznašajo po svetu. In če govorimo o času pred šestdesetimi leti, je večina spominov že preminila skupaj s preminulimi pričami tistih davnih dogodkov, s košarkarji in njihovimi navijači. Za Vilmošem Locijem, zvezdnikom zmagoslavne ekipe Proleterja in enim največjih jugoslovanskih košarkarjev svoje generacije, čigar spomenik danes krasi enega zrenjaninskih parkov, je tako ostalo le nekaj fotografij in pripovedi njegovih še živečih soigralcev.
A kaj je to v primerjavi z urami, dnevi, meseci posnetkov današnjih zvezdnikov NBA Stepha Curryja, LeBrona Jamesa in Kevina Duranta. Sedanjosti je iz dneva v dan več in preteklost je vse bolj oddaljena, vse bolj pozabljena. Kako naj se spomini na veličastne uspehe košarkarjev Olimpije med leti 1957 in 1970, ko so kar sedemkrat osvojili naslov jugoslovanskih košarkarskih prvakov, kosajo z neštetimi lestvicami najatraktivnejših potez sodobnih genijev na youtubu? Kako naj mitske pripovedi o velikem, nepreseženem Ivu Daneu danes nagovorijo mlade košarkarje, če je od njegove dolge, neponovljive kariere ohranjen le en sam televizijski posnetek, s finalne tekme svetovnega prvenstva v Tivoliju leta 1970 proti Američanom?
»In še na tistem posnetku smo v tistih smešnih hlačkah,« se je pošalil Ivo na pogovoru po premieri zrenjaninskega filma v Kinodvoru.
Ivo Daneu, morda največji Ljubljančan, kar se jih je kdaj rodilo v Mariboru, bo nekoč kljub njegovemu trmastemu upiranju vsakemu poveličevanju njegovih veličastnih dosežkov nekje dobil svoj spomenik, a vprašanje je, ali bo takrat še kdo izrekel besede, ki jih je v Kinodvoru izgovoril eden ustvarjalcev filma, nekdanji košarkar Proleterja in Partizana Zoran Stojačić: »Ljubljana, to je Ivo Daneu!«
Vprašanje je že, koliko Ljubljančanov bi danes ob omembi svojega mesta pomislilo na Iva in ali bodo zgodbe o njem sploh preživele vse, ki jih danes pripovedujejo nam, ki smo se rodili prepozno, da bi videli največjega med največjimi ljubljanskimi košarkarji. Vsa tista veličastna Olimpijina leta, vseh tistih sedem naslovov državnih prvakov, vse tiste zmage nad Crveno zvezdo, Partizanom, Cibono in drugimi velikimi rivali, vse to se zdi že danes pozabljeno. Pozabljeno skupaj z Ivovimi izjemnimi soigralci, Borisom Kristančičem, Marjanom Kandusem, Aljošo Žorgo, Borutom Bassinom, Mihom Lokarjem, Matijem Dermastiom, Bogdanom Müllerjem, Vitalom Eiseltom in mnogimi drugimi, brez katerih Ivovih uspehov – njegova skromnost, ki nas na to ves čas opozarja, gor ali dol – res ne bi bilo.
Kultura spomina namreč ni nekaj, kar neko mesto ima, drugo pa žal nima, kulturo spomina je treba ohranjati in negovati. Na ravni klubov (kjer ima KK Olimpija toliko težav z neslavno sedanjostjo, da ji je skrb za njeno slavno preteklost preprosto odveč), na ravni športnih zvez (kjer Košarkarska zveza včasih celo nekaj naredi v tej smeri, a zagotovo ne dovolj), na ravni države (kjer je odnos javne televizije in tudi ministrstva za kulturo do športa in športne zgodovine tako poniževalen, da še vedno ne premoremo resnega športnega dokumentarizma, ki bi sistematično beležil zgodbe naših najboljših športnikov) in na ravni mesta, ki bi moralo svojo rado ubesedeno spoštovanje do svojih športnih velikanov mnogo konkretneje udejanjati.
Še vedno namreč v Ljubljani skorajda ni sledi ljubljanskih športnih uspehov (ob košarkarskih uspehih Olimpije so v ekipnih športih tu vsaj še uspehi rokometašev Slovana in rokometašic Krima) in kdor se danes sprehodi po slovenski prestolnici, bržkone dobi občutek, da je to mesto brez velikih športnih zgodb ali celo mesto, ki svojih športnikov ne ceni tako zelo, da bi jim, podobno kot svojim pesnikom, postavljalo bronaste spomenike in spominske plošče. Že vrsto let se sicer šušlja o aleji športnih velikanov, a vprašanje je, ali bo ta dočakala tiste boljše čase, ki naj bi nam jo naposled prinesli.
Tako mora po navadi priti nekdo od zunaj in nas opozoriti na to, da se po našem mestu sprehajajo ljudje, ki bi se jim morali vsakokrat, ko jih srečamo na ulici, v znak spoštovanja pokloniti. Priti mora nekdo iz Zrenjanina, da nam pove, da je Ljubljana Ivo Daneu in da je Ljubljana Olimpija, ki je nekoč osvojila sedem naslovov državnih prvakov. Čeprav bi se ravno danes, ko Olimpija ne zmore več premagati niti Domžal in Šentjurja, to moralo zdeti še toliko bolj izjemno.
