Ob potresih obnemimo. Zavemo se, kako šibki in ranljivi smo, ko se znajdemo iz oči v oči z uničujočo silo narave. S tisto nepredvidljivo, neusmiljeno in mogočno naravo, ki nas lahko vsak čas pokoplje v lastnih domovih, prav tam, kjer se počutimo najbolj varne, kjer se sami sebi zdimo skriti pred vsemi norostmi našega sveta. Če je po poplavah še mogoče opaziti množice prstov, ki kažejo na neodgovorne gradnje na poplavnih območjih in na neustrezne ter manjkajoče protipoplavne sisteme, se po potresih naši prsti zgolj vprašujoče dvigujejo v nebo in povešajo k zemlji. Ob podobah porušenega Amatriceja smo tako še enkrat poskušali razumeti nerazumljivo, doumeti, da smo zdaj tu, vendar nas morda že naslednji hip ne bo več, in da tega na noben način ne moremo preprečiti.
Povsem drugače pa se odzovemo, ko tragedijo izzove ali povzroči človek, ko se uničujoč potres zgodi v enem izmed nas, ko tako kot v ponedeljek v izolski bolnišnici nekdo vzame v roke pištolo in na videz povsem brezvestno usmrti dva sočloveka.
Iz nekega razloga mi namreč ne verjamemo v nepredvidljivost človekovih dejanj, ne verjamemo v nerazvozljivost njegovih misli in občutkov, ne verjamemo, da nam je lahko človek v svoji skrajnosti enako nedoumljiv, kot nam je nedoumljiva narava. Mi ne verjamemo, da se umori, detomori in samomori po navadi preprosto zgodijo, kakor se zgodi, da se zemlja zatrese in se mesta spremenijo v prah. Mi ne verjamemo, da se tudi v človeku, enako kot pod zemljo, dogajajo tektonski premiki, da se lahko nenapovedano rušilno zatrese njegov notranji svet in da lahko njegov razum obleži pod ruševinami neukrotljivih čustev. Kadar nas prizadene človek, mi zato ne obnemimo, kakor obnemimo ob potresih.
In tako je bilo tudi tokrat, ko so se, medtem ko so se zdravniki v izolski bolnišnici še vedno borili za življenje drugega ustreljenega policista, že začeli oglašati poklicani in nepoklicani, sindikati in združenja, ti in oni pravičneži, da bi zunajsodno presodili, kdo je kriv, kdo odgovoren in kdo bi lahko, vendar ni preprečil, da se je zgodilo nekaj tako globoko tragičnega. In medtem ko smo mi tistega žalostnega ponedeljkovega jutra po radiu prvič poslušali pretresljive zvočne posnetke paničnih ljudi, ki so bežali pred človekom z berglo, katetrom in pištolo, so oni že poimenovali krivce in vanje uperili svoje obtožujoče prste. Skrb vzbujajoče razmere v zdravstvu, predolge čakalne vrste, pomanjkljiva varnost v zdravstvenih ustanovah, vlada Republike Slovenije in celo udba, ki naj bi morilcu priskrbela orožje, vsi so bili obtoženi, da so sokrivi za umor zdravnika in policista.
Človekova dejanja so, tako nekako se je razbiralo iz vseh teh izjav, predvidljiva, in če se nam je zgodilo nekaj tragičnega, se nam je le zato, ker je nekdo, odgovorna ustanova ali posameznik, storil usodno napako, ki je tragedijo omogočila. Človeške tragedije brez človeške napake za nas ni in zaman vsakič znova psihiatri in psihologi javnosti pojasnjujejo, da je vsemu njihovemu znanju in trudu navkljub nemogoče predvideti, da bo človek z osebnostno motnjo ali psihičnimi težavami storil nekaj tako skrajnega, kot je umor.
Saj je oropal pošto, sedel v zaporu in napadel policista, porečemo. Saj je bil znan nasilnež ta vaški posebnež, vzkliknemo. Saj je po oštarijah Sv. Antona rad govoril o tem, da bo enkrat naredil red tam doli, modrujemo. Celo o svojem pogrebu je govoril, kaj govoril, napovedoval, kričimo. Kakor bi bilo povsem samoumevno, da bo tak človek pri svojih sedemdesetih ustrelil svojega urologa.
V časih, ko že skoraj vsak dan prebiramo o strelskih pohodih in samomorilskih napadih takšnih in drugačnih skrajnežev – in ko dejanja, ki jih, kako pomenljivo, radi označimo za nečloveška, postajajo že skoraj neizogiben del naše realnosti – je sicer do neke mere razumljivo, da želimo ohraniti vero v to, da je ubijanje nedolžnih ljudi mogoče preprečiti, da je v problematičnih posameznikih mogoče zaznati potencialne morilce, jih na tak ali drugačen način izločiti iz družbe ali jim vsaj onemogočiti dostop do orožja. Vse to je razumljivo, saj je, konec koncev, ta vera še edino, kar nas lahko danes navda z upanjem v boljši, varnejši jutri.
A žal je tako, da ta vera večinoma le omogoča vedno večji nadzor države nad lastnimi državljani, da nam drago prodaja detektorje kovin in druge varnostne naprave, namešča varnostnike v naše vhodne avle in, kar je najhuje, zmanjšuje splošni občutek varnosti.
Človek pa medtem ostaja človek. Nepredvidljiv in neukrotljiv. Kot narava v Amatriceju.
