Brexit res pomeni brexit, kot vztrajno pravi premierka Theresa May, vendar za zdaj samo v jezikovnem oziru. Njegova vsebina je še v povojih, pa še te si celo premierka in njeni trije brexitski ministri različno razlagajo. Kritiki brexita še vedno trdijo, da gre za ekonomski vandalizem, navdušenci pa v njem vidijo podlago za britanski ekonomski razcvet. Edino, kar za zdaj cveti, so prepiri o tem, kdo je kriv za brexit. Te dni sta se pojavili (prvi) dve knjigi o zakulisju zgodovinskega referenduma, na katerem je neznatna večina (52 proti 48 odstotkov) Britancev v imenu vseh odločila, da bo Britanija po več kot štirih desetletjih članstva zapustila EU. Napisala sta jih nekdanji ključni pribočnik bivšega premierja Davida Camerona Craig Oliver, ki ga je Cameron pred odhodom nagradil z viteškim naslovom sir, in notranjepolitični novinar Tim Shipman. Oba namigujeta, da je bila za brexit v veliki meri kriva ravno Theresa May, Cameronova dolgoletna notranja ministrica. Ker ga je med kampanjo pustila na cedilu.
Podmornica Theresa
Čeprav se je zelo potiho razglasila za podpornico nadaljevanja članstva, oba trdita, da je taboru zagovornikov članstva prej škodila kot koristila. Oliver jo opisuje kot »podmornico May« in »sovražnikovo agentko«. Trdi namreč, da se je zavestno odločila za nekaj, kar imenuje podmorniška strategija: izginila je s površine med kampanjo in se vnovič pojavila po razglasitvi izida referenduma. Shipman temu dodaja, da je bila o eni izmed glavnih tem kampanje, ki naj bi jeziček na tehtnici nagnila na brexitsko stran, o priseljevanju iz EU, tiha in strahopetna. Med vrsticami ji posebno Oliver očita, da si je zaradi osebnih političnih ambicij želela brexita, ker je v njem videla priložnost za to, da zamenja Camerona na premierskem položaju. To naj bi mislil tudi Cameron, ki je odstopil neposredno po objavi izida referenduma.
Desničarski evroskeptični mediji so jezno skočili pokonci. Oliverjevo knjigo razglašajo za poskus »cameroncev«, da bi Mayevo prikazali kot tatico (ukradla naj bi brexit) in jo krivili za poraz zagovornikov članstva, Camerona pa za užaljenega jokavega poraženca, ki s svojim vedenjem samo utrjuje sloves enega izmed najbolj neodgovornih premierjev v zgodovini, kot je napisal Sun. Oliver v knjigi Spuščeni demoni: insiderska zgodba o referendumu o EU piše, da je Cameron telefonaril in rotil dolgo molčečo Mayevo, naj ga podpre v zavzemanju za nadaljevanje članstva. Po njegovem jo je kar trinajstkrat pozval, naj ga javno podpre, preden je mlačno in tiho podprla članstvo. Ta prebrisana strategija, s katero je pokazala, da ima samosvoje mnenje, ji je po Cameronovem odstopu pomagala pri naselitvi na Downing street 10. Oliver tudi trdi, da se je Johnson še dan preden se je javno razkril za brexitovca, večkrat premislil. Cameronu je sporočil, da bo podprl brexit, samo devet minut preden je to javno sporočil. Shipmanova knjiga Vsesplošna vojna: celovita zgodba o tem, kako je brexit potopil britanski politični razred, na drug način, s podrobnostmi o političnih rivalstvih in izdajstvih, potrjuje vse to, kar trdi Oliver.
Obe knjigi pa kažeta na to, da so bile v ozadju bitk znotraj političnega razreda ne samo strankarske, ampak celo osebne ambicije mnogih politikov. Ne samo sedanjega zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki ni mogel skriti, da si želi postati premier, ampak tudi Therese May, ki je to postala, čeprav je skrivala ambicijo. Britanci, ki se jim niti ne sanja, kaj bo prinesel brexit, ko se bo dejansko zgodil, utegnejo plačati zelo visoko ceno za ambicije peščice politikov.
