Številni, ki so glasovali za odhod iz EU (52 odstotkov), so očitno mislili, da bo Britanija odkorakala iz EU takoj po referendumu. Politiki, ki so navijali za odhod, so se zavedali, da se to ne more zgoditi čez (referendumsko) noč oziroma da mora Britanija sprožiti petdeseti člen lizbonske pogodbe, ki zelo na kratko govori o pogojih odhoda, saj njeni ustvarjalci zelo verjetno niti za trenutek niso resno pomislili na to, da bi se utegnila kakšna članica odločiti za to. Vedno muhasta Britanija se je, vendar skoraj šestdeset dni pozneje še ni naredila prav ničesar za udejanjenje odhoda. To povzroča nestrpnost in nervozo med zagovorniki brexita.
Farageeva vrnitev?
Evrofobni populist Nigel Farage, nekdanji vodja stranke UKIP, ki je naredila daleč največ za to, da so številni Britanci hoteli obrniti hrbet EU, grozi z vrnitvijo na politično fronto, s katere se je po referendumu umaknil zaradi osebnih razlogov (žena naj bi imela »poln kovček« njegove politične kariere, nič pa nima proti njegovi plači poslanca Evropskega parlamenta). Jezno se je oglasil tudi nekdanji vodja vladajoče konservativne stranke Iain Duncan Smith, ki se je izkazal za enega izmed najbolj zagrizenih brexitskih politikov, saj je pred referendumom odstopil s položaja ministra za delo in pokojnine, da bi se lahko posvetil kampanji. V tabloidnem tedniku Sun on Sunday je objavil članek, v katerem poziva premierko Mayevo, naj takoj, ko bo mogoče, začne pogajanja o odhodu. Zagovornike članstva v EU je obtožil, da delajo vse za to, da bi odložili sproženje petdesetega člena, ki predvideva dveletni postopek odhoda. Premierka Mayeva je, še preden je odšla na počitnice v švicarske gore, sporočila, da odhoda ne bo sprožila letos. Ko je v Berlinu julija obiskala nemško kolegico Angelo Merkel, s katero jo mnogi primerjajo, je dejala, da bo »razumen in urejen odhod zahteval čas«. Poudarila je tudi, da Britanija ne bo odkorakala iz Evrope in da želi z EU ohraniti tesne ekonomske odnose. Pa tudi, da ne bo hitela in da ne bo naredila ničesar, dokler »britanski cilji ne bodo jasni«, čeprav s tem marsikdo ne bo zadovoljen. Ian Duncun Smith je zelo očitno eden od nezadovoljnežev. Sprožitev odhoda zahteva »zgodaj v letu 2017«.
Referendum kot »neverendum«
Kritičen je tudi do morebitnega brexitskega čakanja na volitve v Franciji (predsedniške) in Nemčiji (parlamentarne), saj pravi, da bi bil to samo še en poskus nasprotnikov brexita, da bi, kot je dejal, referendumski rezultat spremenili v »neverendum«, kar je posrečena besedna igra, saj hoče reči, da referendum ne bo imel (brexitskega) konca. Po njegovem mnenju je članstvo v EU vse predolgo škodovalo britanski samozavesti in njenemu občutku lastne cene. »Ponuja se nam priložnost, da spet začnemo verjeti v Britanijo. Zapustimo EU čim prej, da bomo čim več iztržili iz naše spet pridobljene neodvisnosti. Britanci so presiti dajanja težko zasluženega denarja potratnim birokratom EU. Referendumski rezultat je ukaz britanskega naroda britanski vladajoči eliti, naj obnovi nadzor nad državo,« pravi Ian Duncan Smith. Ni naključje, da je bil članek objavljen prav v času, ko so Britanci skrajno ponosni nase, ker so bili tako zelo uspešni na olimpijskih igrah v Riu; presegli so celo največji uspeh do zdaj – po številu osvojenih odličij – na domačih igrah v Londonu leta 2012.
