Slovenska filharmonija za uvod ni naredila prav prisrčne poteze: izvedbo sporeda je nepričakovano preložila na pleča Zagrebške filharmonije, sama pa odletela na Kitajsko – »prestižnemu povabilu« se, kot je zapisala na svoji spletni strani, »ni mogla upreti«. Vsekakor je nenavadno, da ni medijsko in še kako drugače unovčila tolikšne (domnevne) časti; relevantnih odmevov namreč ni zaslediti. Uspelo pa nam je najti podatek, da je v sklopu prireditve, ki je gostila naš orkester, nastopil tudi – Richard Clayderman. Upajmo torej, da nas bo SF še presenetila z razgrnitvijo umetniških sadov gostovalnega podviga (če mednje pač ne uvršča omenjanja milničnega »romantika«).
Zagrebška ustanova je na odprtju modrega abonmaja naletela na napol prazno dvorano, v kateri je igral orkester s solidnim vodjem, a podobno pičlim slogovnim prilagajanjem in s sorodnimi (četudi delno drugačnimi) nedognanostmi skupnega zvočnega zamaha, kot jih opažamo pri SF. Tudi predstavitev Mozartovega Koncerta za klarinet v priredbi za violo ni prepričala; v konstantno rahlem podajanju solista Aleksandra Miloševa je skladba postala enolično uglajena.
Radijski orkester pa nas je po drugi strani vendarle nagovoril neposredno (privabil je nekaj mladega občinstva), dejavno zbližan s šefom dirigentom, s sporedom, sicer trdo usmerjenim v tradicijo, a vendar premišljenim. Škerlov Koncert za orkester št. 2 smo v krepko artikuliranih izvedbenih prebliskih med neobaročno igrivostjo in kakim temačnejšim vsadkom doživljali kot »nedolžno« napoved Beethovnove in Brahmsove subjektivistično napete oblikovne obravnave.
Izbira koncertanta je bila žlahtna in obenem simptomatska (oba naša orkestra se izogibata solistom z iščočim zornim kotom). Beethovnov Klavirski koncert št. 3 se je ovil v krasoto. Nastopil je Haochen Zhang, ki je dih svetovljansko pretanjenega dotika prenesel (prek dirigentove pripravljenosti) v ansambelsko igro – radijski orkester se redko izkaže s tolikšno somerno jasnostjo. Moč izvedbe je bila torej skrita v skupni zvočni izdelanosti, ki se ji tudi glasbeni pulz skoraj nikoli ni izmaknil. Posebno vprašanje pa je, koliko je bilo v Zhangovi steinwaysko popolni, zdaj pojoči zdaj pastelno mnogoplastni igri Beethovnovega drznega duha, ki se zaveda modernega brezna; žal smo ga zaslutili le v redkih pasusih (najbolj v slapovih in trilcih velike kadence), dokler se ni v izvajalskem teku finala povsem porazgubil – briljantno vedra koda je okronala le še urejeno praznino. Zdi se, da je v kitajskem pianističnem »bumu« najbolj problematičen njegov ameriški akademski kalup. No, Brahmsovo zadržanost (otožni Intermezzo v A-duru, op. 118) je Zhangova zvenska lepota povzdignila v poetično valovanje onstran časa.
V nasprotni izrazni smeri se je uresničila En Shaova postavitev Brahmsove Četrte simfonije. Sklepni prispevek dirigentu tako dragega skladatelja gradi na nenehnem prehajanju med trpko-vznesenimi in sladko-lirskimi izpeljavami. Izvedba je tovrstno napetost sprva zanemarila (razmeroma »ravnodušen« prvi stavek), postopno pa je v preobrazbah odkrivala vse več zvočne ozaveščenosti in sklenila lok s silovito simfonično energetiko.
