V vetrovnem, a s soncem obsijanem Brightonu na južni angleški obali poteka prvi kongres opozicijske laburistične stranke po izvolitvi bradatega levičarskega 66-letnega veterana Jeremyja Corbyna za voditelja stranke, ki jo je pred več kot tridesetimi leti Tony Blair spremenil v sredinsko stranko in jo tako približal konservativcem, kot sta si v ZDA blizu demokratska in republikanska stranka.
(Ne)sproščeni do grdo bogatih
Blairov tedanji pribočnik, zdaj lord Mandelson (oba sta delovala proti Corbynu), je leta 1998, leto po Blairovi prvi od treh izvolitev za premierja, kot minister novih laburistov za trgovino in industrijo dejal: »Zelo smo razumevajoči do grdega bogatenja ljudi – pod pogojem, da plačujejo davke.«
Corbynisti, kot v britanskem večinskem desničarskem tisku radi rečejo Corbynu in njegovim najbližjim levičarskim sodelavcem (po sandinistih, revolucionarjih iz Nikaragve), niso prizanesljivi do grdega bogatenja bogatih med minulo krizo, ker ceno zanjo še vedno plačujejo srednji razred in revni; zaradi vladne varčevalne politike, ki naj bi se vlekla do leta 2020, ko bodo naslednje volitve. Obenem so besni na davčno prijaznost države do bogatih ter bogataškega in korporacijskega izmikanja in izogibanja plačevanju davka, o katerih Cameronova konservativna vlada samo veliko govori in skoraj ničesar ne naredi, medtem ko vztrajno klešči davke za bogate in korporacije, a tudi proračun posebno za socialo.
Varčevanje je politika
John McDonnell, najbližji Corbynov sodelavec in finančni minister vlade v senci, je v prvem govoru na laburističnem kongresu veliko govoril ravno o davkih, ki so ključni del corbynomije, kot desničarji posmehljivo rečejo Corbynovi ekonomski politiki. Corbynomija bi po njegovem mnenju temeljila na podjetniški državi, končanju varčevalne politike in odpravi neoliberalizma. Proračunski primanjkljaj je treba odpraviti, je poudaril (laburistom desnica vedno očita ekonomsko nesposobnost, zdaj tudi zanikanje proračunskega primanjkljaja), vendar ne z varčevanjem, ampak z dinamično gospodarsko rastjo in z višjimi davki za bogate, ne pa s kleščenjem sociale za revne.
»Varčevalna politika je politična odločitev, ne pa ekonomska nuja,« je poudaril. Ob velikem navdušenju delegatov je dejal, da bodo laburisti, če se bodo vrnili na oblast, z »agresivnostjo« dosegli, da bodo Starbucks, Vodafone, Amazon, Google in druge korporacije (zdaj plačujejo komično majhne davke) plačevali pošten delež davka. In povedal, da bi v enem letu lahko odpravili proračunski primanjkljaj, če bi bogati in korporacije plačali toliko davka, kot ga morajo. Obstaja soglasje o tem, da plačujejo približno 120 milijard funtov na leto manj, kot bi morali. McDonnell je obenem dejal, da bi država, če bi potrebovala nov denar, pod Corbynovo vlado zbrala denar z bolj poštenim, progresivnim obdavčevanjem: »Znižali bi breme Britancev s srednje visokimi in nizkimi zaslužki, ki plačujejo ceno za krizo, ki je niso povzročili. Varčevalna politika nista samo besedi za sto tisoč otrok iz brezdomskih družin, ki nocoj ne bodo šle v posteljo v svojem domu, ampak v začasnem bivališču,« je McDonnell opozoril na eno izmed sramot države s šestim največjim gospodarstvom na svetu.
»Britancem moramo dokazati, da lahko bolje vodimo ekonomijo, kot jo bogata elita, ki jo vodi zdaj, in da je svet lahko drugačen, kot je zdaj,« je dejal v zelo odmevnem govoru, v katerem je sicer izpustil pričakovano napoved »robinhoodskega davka«, davka na finančne transakcije v Cityju, s katerim naj bi pomagali državnemu zdravstvu in drugim javnim službam. Corbynisti uvajajo novo politiko, ki naj bi bila rezultat razprav, dogovarjanja in soglasja članstva stranke, ki se dramatično povečuje. Prvič po več desetletjih se številni politično apatični Britanci spet zanimajo in navdušujejo za politiko. Ni presenetljivo, da je iz vrst probogataške in prokorporacijske konservativne stranke ter vlade, ki je na oblasti zahvaljujoč glasovom samo (večinski volilni sistem!) 24 odstotkov volilnih upravičencev oziroma 37 odstotkov od tistih, ki so jo dejansko volili, kar ni ravno demokratično, vse manj posmehovanja corbynistom in vse več strahu.
