Veselin Vujović: Ne potrebujem inženirjev, ampak rudarje

Kot bi rekli Slovenci: življenje ni potica. Enkrat zmagaš, drugič izgubiš. Že pred tekmo sem dejal, da Zagreb ne more biti favorit v Celju, saj še ni na pravi ravni pripravljenosti. Poudarjam, da v igri ne potrebujem inženirjev, ampak rudarje, večina mojih igralcev pa se obnaša kot inženirji. V rudniku je en inženir in 200 rudarjev, jaz pa imam 200 inženirjev in enega rudarja. Očitno bomo morali začeti menjavati ali odpuščati inženirje, da bi našli prave rešitve. Za nas bi bili točki v Celju velik plus, a jih nismo osvojili. Toda s kakšno pomembno domačo zmago, recimo proti Kielcam, bi ta minus izničili. Vsi, ki osvajajo točke doma, so v plusu, točke z gostovanj so ekstra dodatek.

S prihodom Igorja Vorija smo na osrednjem položaju v obrambi pridobili pri rotaciji igralcev. A neverjetno, da štirje v obrambi dajejo od sebe le po 25 odstotkov in od njih dobimo skupno 100 odstotkov, prej pa smo od treh, ki so igrali 100-odstotno, dobili 300 odstotkov. Manjka nam 200 odstotkov od tistega, kar v obrambi želim in pričakujem. Pri agresivnosti, borbenosti in preostalem, kar smo imeli v minuli sezoni, imam občutek, kot da se igralci šele pozicionirajo in gledajo drug drugega: kaj lahko stori Vori, kaj Cingesar, kaj Miklavčič. Oni pa so zmedeni, ker se od njih veliko pričakuje. Vsekakor bi si bolj želel, da oni nočejo, kot da ne morejo. Ker če ne morejo, jaz iz njih tega ne morem izvleči, če pa nočejo, pa imam seveda načine, da to spremenim.

David Miklavčič je telesno padel v drugem polčasu, ker zaradi poškodbe Luka Šebetića nimamo prave zamenjave zanj, za Zlatka Horvata ali kakšnega drugega levičarja pa je to pretežak igralni položaj. Matevž Skok je po dobrem prvem polčasu v drugem prav tako padel, a oba sta dobro opravila svoje delo. Le Darko Cingesar ni bil na ravni, ki jo želim in pričakujem od njega. Po vrnitvi z OI v igri ni takšen, kot bi moral biti, imel pa je tudi smrtni primer v družini. A večina igralcev, ki so bili na OI, ne le iz našega kluba, je trenutno v slabši formi, a sčasoma se bodo zagotovo dvignili.

Da, zato me je pogled na precej prazne tribune presenetil, razžalostil in razočaral. V celjskem klubu se igralci, trener in preostali ves čas zahvaljujejo maloštevilnim gledalcem. Imam občutek, kot da jim nekam lezejo. Ne vem, kaj je razlog, da na tekme v Celju ne prihaja več ljudi. Tudi junija proti Norveški v kvalifikacijah za SP 2017 je bilo veliko praznih sedežev. Celje je rokometno mesto in ima dobro ekipo, ki bi morala imeti večjo podporo s tribun.

Glede njegovega igranja za Slovenijo sem se šalil, ker ga ni bilo v sestavi hrvaške reprezentance. Čeprav bi nam na položaju levega zunanjega igralca prišel zelo prav. A to ni realna opcija. Obstaja veliko reprezentanc, ki dajejo potne liste tujim igralcem, ne verjamem pa, da bi Slovenija naredila takšen korak. Če pa bi ga že, bi moral to biti zares vrhunski igralec in toliko star, da ne igra več za matično domovino. Slovenija je v rokometu »etnično čista« in v nasprotju z nogometom in košarko v njej ni Črnogorcev, Hrvatov, Srbov in drugih. In tako naj tudi ostane, dokler bomo pač lahko zdržali na takšen način.

Ko mi jo bo slovenska zveza poslala. Ne morem je podpisati, dokler je ne dobim. S strani RZS sem dobil le predlog pogodbe, na katerega sem imel nekaj manjših pripomb. Zdaj je zadeva v rokah administracije, v vsakem primeru pa smo zelo blizu dogovoru o podaljšanju sodelovanja.