Janez Drnovšek in Miro Cerar: Vladarjeva samota

Premier, ki je odločal sam

Takrat, povsem na začetku, v skrajno nemirnih in nepredvidljivih osemdesetih letih, v času preloma zgodovine mi je dr. Janez Drnovšek, takrat že predsednik predsedstva takratne Jugoslavije, ponudil prostor v državnem letalu. Z letalom, ki je imelo osem ali deset sedežev, smo leteli v Beograd. Let je trajal dobro uro. Sedela sva eden nasproti drugemu. Vse, kar sva med potjo spregovorila, je bil vljudnostni dober dan in bolj ali manj obvezen nasvidenje. Takrat nisem vedel, sem pa kasneje različnim sogovornikom večkrat ponovil, da je včasih dobro znati poslušati njegovo tišino in vedeti, kdaj jo lahko prekineš.

Kasneje sem bil minister v njegovi prvi vladi. To je bila vlada sprave. Drnovškovi podpredsedniki so bili dr. Jože Pučnik, mag. Viktor Žakelj in dr. Peter Tancig, predsedniki strank socialdemokratov, socialistov in zelenih. Podpredsedniki ene najpomembnejših in obenem najbolj pozabljenih slovenskih poosamosvojitvenih vlad še niso vedeli, da Drnovšek odloča sam. Da posluša, sicer ne zelo rad prav dolgo, da z zanimanjem sledi predlogom, da pa to ne pomeni, da jih bo pri svojih odločitvah tudi upošteval. To je bila ključna politična izkušnja, praksa, ki mu je omogočila beograjsko preživetje.

Zanimiva je anekdota, ko je Pučnik nekaj tednov kasneje, vladni kabinet je bil oblikovan, vprašal Žaklja, zakaj se predsednik sestaja na rednih sestankih samo z njima dvema, njega pa črta s seznama vabljenih. A Drnovšek se ni, kot so nato ugotovili, sestajal z nobenim od njih. Enostavno se ni posvetoval. Odločal je sam. Temu bi lahko v slogu pisca kultnih vohunskih romanov Johna le Carreja rekli, da je bilo to njegovo berlinsko pravilo – pred odločitvijo, prav zato ker je tvoja, moraš vedno vse preveriti dvakrat, dva signala, dve označbi, dve sporočili.

Pa to ni bil edini ključ. Dejansko je šlo za vladanje brez popuščanja in brez čustev. Takšne so bile tudi Drnovškove koalicije. Z izjemo ene. Tiste iz leta 1996 z Slovensko ljudsko stranko. Ta vladna koalicija je bila drugačna. Najprej zato, ker je bila prva, ki je temeljila na skoraj popolni delitvi parlamentarnih glasov, predvsem pa je bilo prvič, da je bila v njej le ena pomladna stranka. To seveda ni moglo biti prav vsem pogodu. Zato bi morali prav pomen te koalicije danes premisliti znova. Tako zaradi nelagodja in upora vseh, ki so razumeli, da so lahko koalicije predvsem ali zgolj leve ali zgolj desne, kot zaradi nespretnosti takratnega predsednika SLS Marjana Podobnika, da bi prepoznal napačna sporočila, ki so mu jih nosili na njegovo podpredsedniško mizo v vladni pisarni.

Drnovšek je takrat rad ponavljal stopnjevanje, ki ga je povzel po enem od svojih evropskih kolegov: sovražnik, najhujši sovražnik, koalicijski partner. Ni prav veliko razlogov, da bi lahko danes Cerar trdil drugače.

Morda je danes preošabno, vendar pa je nedvomno zelo blizu resnici mnenje, da sta takrat oba, tako Drnovškova široka koalicijska vlada kot način sprejemanja državnih zavez, omogočila Sloveniji razmeroma hitro polnopravno članstvo v Evropski uniji.

Drnovška sem spoznal na začetku tega procesa. Dr. Mira Cerarja, tudi predsednika slovenske vlade, dosti kasneje. In spet na nekem začetku. Ko je potrebna prav tako zavezujoča slovenska odločitev, ne o članstvu, temveč o sodelovanju z državami članicami unije, ki si želijo najtesnejše evropsko povezovanje. Odločitev, ki je skorajda enakovredna tisti o polnopravnem članstvu.

Bolezen v politiki

Drnovšek je zaradi izkušnje bolezni postal drugačen. Bolj mehak. Slovenija je bila tedaj tik pred velikim ciljem, evropskim članstvom. Takrat se mi je prvič zdelo, bila je zgolj plaha misel, da ceni Drnovšek tudi stvari zunaj gole politike in gole moči. Najprej je vedel, da bo sporočilo o njegovem drugačnem zdravstvenem stanju spremenilo tudi krhka razmerja moči med posameznimi nosilci oblasti v državi. In nato je povsem osebno vedel, da sama diagnoza presega moč oblasti. Po enem izmed naslednjih pregledov mi je rekel: ne veš, kako velika in strahotna je razlika med dvema zdravnikovima stavkoma, prvim »vse je dobro« in drugim »nekaj ni v redu«.

Tudi tisti dan sem njegov klic pričakoval. Tako kot vsako dopoldne in predvsem tedaj, ko ga ni bilo v njegovi pisarni na ljubljanski Gregorčičevi ulici. Le da je bilo tokrat povsem in usodno drugače. Dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade, se je zadrževal v vladni hiši v Bohinju. Tam mu je bilo prijetno in povsem udobno, da je pisal in mislil. Njegov klic tega jutra je bil enostavno prezgoden in zato nenavaden. Pravzaprav me je zmotil, ukvarjal sem se z vrsto zelo neprijetnih odnosov znotraj notranjega ministrstva, ki so zahtevali natančno razčiščevanje. Prepričan sem bil, da njegov rani klic pomeni zgolj spremembo v njegovem dnevnem ritmu, izjemo v pravilu, ki sem ga poznal zadnjih deset let. Vedno je bilo podobno, najprej klic, katerega vsebino sem prepoznal že iz prvega nagovora, po tem, kako me je pozdravil. Nato je sledilo skorajda brezprizivno naštevanje stvari, ki jih je treba preveriti ali urediti. Le da je bilo tokrat povsem drugače.

Povedal mi je, da je preživel noč brez spanca, s hudimi bolečinami, in me prosil, naj pokličem zdravnika. Ne takšnega, ki bi prišel k njemu, »rabim ordinacijo, ki ima ustrezne aparature za pregled«. No, je rekel povsem ob koncu – gledal sem skozi okno svoje takratne pisarne na Štefanovi ulici – morda pa je vse le posledica včerajšnje večerje. In oba sva vedela, da je to žal le za hip zavajajoča razlaga.

Po začetku zdravljenja, diagnoza je bila huda, je bil tudi kot predsednik vlade drugačen. Ni čisto prava beseda, da je bil bolj mehak, bil je bolj občutljiv. Prav od takrat naprej sva se velikokrat pogovarjala o njegovi mami, njeni usodni bolezni in bolečini, ki jo je takrat s svojo izkušnjo razumel povsem neposredno.

Mamo sedanjega predsednika vlade dr. Mira Cerarja sem seveda poznal. Celo več, prav v času omenjenega Drnovškovega klica sem se z njo pogosto srečeval. In prav tako pogosto s takratnim predsednikom vrhovnega sodišča dr. Mitjo Deisingerjem. K Zdenki Cerar nisem prihajal, ker je bila glavna državna tožilka, temveč zaradi pogovora in iskanja najboljših rešitev. Dosti let kasneje, ko je bila podpredsednica nekdanje Drnovškove stranke, sem izvedel za njeno težko bolezen.

Z zunanjo politiko v premierjev kabinet

Miro Cerar je postal predsednik vlade v na videz povsem drugačnih političnih razmerah kot Janez Drnovšek, čeprav sta oba, tako se kaže danes, prevzela oblast na povsem določeni točki preloma.

Prav tu se moram ustaviti, saj brez pojasnitve te razlike ne bo mogoče nadaljevati.

Drnovšek je bil lahko izvoljen kot predstavnik takratne republike Slovenije v kolektivno predsedstvo takratne zvezne države Jugoslavije zgolj in samo zaradi povsem novega časa in novih odnosov. Tednik Mladina, revija Nova revija, nova družbena gibanja, mladinska organizacija, zahteve po demokraciji, vse to je bilo konec devetdesetih let dovolj za realizacijo zahtev po drugačnih volitvah. Ne več delegiranih z znanim zmagovalcem, temveč drugačnih, dejansko neposrednih. Zato je lahko bil izvoljen skorajda neznan Drnovšek.

Na razglasitev svoje nepričakovane zmage se je pripeljal iz Zagorja, s taksijem takratnega podjetja Viator, bil je renault 18. Med vrsto intervjujev in istočasnim praznovanjem je želel popiti pivo. Pa ga ni dobil, ker ga niso prepoznali, saj je bilo nekaj stekleničk piva rezerviranih, tako je pojasnjeval takratni šef strežbe, za gostitelja, Jožeta Smoleta, predsednika socialistične zveze, ki je lahko organizirala neposredne volitve.

Drnovšek je ob prihodu v Beograd dejansko prevzel tudi vodenje takratne države, ki je bila tik pred razpadom. Prav zaradi tega si je moral hitro pridobiti vedenje o tajnih službah, zunanji politiki in notranji diplomaciji ter razumeti njihovo delovanje. Brez tega bi ga jugoslovanske agenture izsiljevale z najrazličnejšimi zadevami, predvsem njegovim osebnim življenjem, zunanjo politiko države bi še naprej vodili mimo njega, znotraj predsedstva pa bi bil odpisan, pravzaprav spremenjen v nekakšno gardedamo. In mu je uspelo. Tudi zato, ker je govoril več tujih jezikov in ker je znal prevzeti dogovore s preostalim svetom. Drnovšek takrat ni bil samo predsednik jugoslovanske države, temveč tudi drugačen zunanji minister. Zato je lahko tako pomembno sodeloval, danes se to želi nekako potisniti v pozabo, pri osamosvojitvi Slovenije.

Tu je razlika med njim in aktualnim predsednikom slovenske vlade. Dr. Cerarju tajne službe in zunanje zadeve ob izvolitvi niso bile prioritetne naloge. Teme nacionalne varnosti so postale v tokratni vladi res aktualne šele z veliko begunsko katastrofo, vodenje zunanje politike pa je pri menjavi predsednikov vlad vedno prostor dokazovanja pristojnosti različnih vej oblasti.

Drnovšek notranjih trenj v tajnih službah, še najmanj v Sovi, nikoli ni minimaliziral. Rešitev je poiskal najprej v imenovanju Draga Ferša za sanatorja razmer in takoj nato v njihovi vsebinski povezanosti s tujimi službami, tudi nemško in ameriško. Takrat smo imeli znanje in realne podatke o razmerah v regiji, o vojni v Bosni in Hercegovini ter o možnih načrtih rešitve. Zato je bil Drnovšek tako rado viden gost evropskih in svetovnih prestolnic. Znal je biti drugačen. In povedati do takrat nepovedano.

Cerar ima prav podobno možnost zdaj. Verjetno je bila zato tako vplivna njegova spomladanska iniciativa o prekinitvi begunskih poti na grško-makedonski meji. Vedel je, takrat sem se z njim pogovarjal v njegovi pisarni, da moramo dosledno spoštovati zunanjo schengensko mejo in pomagati ustaviti takrat že neobvladljiv, tragičen begunski tok prek Slovenije v Avstrijo ter naprej v Nemčijo in preostale evropske države. In kar je prav tako pomembno, vedel je, da pozivi k popolni opustitvi kontrole na naši zunanji evropski meji pomenijo ne odprtost, temveč novo izolacijo Slovenije ali vsaj potrditev, da država ne zna ali ne zmore spoštovati sprejetih evropskih zavez. Tudi schengenske ne. Tako kot dr. Drnovšek je vedel, da mora Slovenija svoje probleme znati reševati sama. Šele takrat postane sprejemljiva in enakopravna sogovornica. To je namreč čas po gospodarski krizi, čas iskanja nove identitete Evropske unije, zaradi prihajajočih parlamentarnih volitev v Franciji, Nemčiji in Italiji zelo občutljive naloge, čas evroskepticizma, vabljivosti protievropskih političnih agend, napovedujočega se izstopa Velike Britanije in tudi napovedi novega begunskega toka v Evropo.

Pred dnevi je Cerar o tem govoril na srečanju evropskih voditeljev v Bratislavi in ponovno, kar je za državo tako pomembno, zagotovil, da je Slovenija del tiste Evrope, ki si želi najtesnejše medsebojno sodelovanje. Da je Slovenija država, ki bo članica trdnega evropskega jedra.

Drnovšek je bil na začetku te slovenske poti. Spomnim se zajtrka v washingtonskem hotelu Watergate. Pojasnjeval sem mu, da je v domovini zelo zgodnje jutro, toda kljub temu je zahteval, naj takoj pridobimo vse podatke o italijanskih državljanih, izgnanih ali odseljenih iz Istre po koncu druge vojne. Vedel je, da bo s sosednjo Italijo treba poiskati kompromis pred našim polnopravnim članstvom v Evropski uniji. Drnovšek takrat je imel prednost pred Cerarjem danes. Slovenija je bila zanimiva država in Drnovšek zelo zaželen sogovornik. Tudi zato, ker je bila regija zahodnega Balkana med najpomembnejšimi temami svetovne zunanje politike. Drnovšek je bil vabljen gost vseh prestižnih evropskih forumov, kjer danes Slovenije ni več med omenjanimi, kaj šele vabljenimi državami. Zato se zdi zdaj tako pomembno, da Cerar prevzema sprejemanje zunanjepolitičnih odločitev nazaj v kabinet predsednika vlade.

Premierjev se ne da primerjati

Drnovšek je vedel, da potrebuje ob tako zapleteni nalogi, kot je bilo polnopravno članstvo države v Evropski uniji, posebno politično in družbeno soglasje. Zato se je znal pogovarjati z vsemi, tudi s političnimi tekmeci. Eden izmed pomembnih rezultatov takega pogovora je bila tudi združitev podobno iščočih strank v takrat veliko liberalno demokracijo Slovenije. Miro Cerar je danes na podobno prelomni točki. In Slovenija ima samo eno možnost. Ostati v družbi najbolj povezanih evropskih držav.

Predsednikov vlad se ne da primerjati ali enačiti. Toda tako Drnovšek kot Cerar sta dobila mandat vodenja države v času podobnih odločitev. Prvi ob pogajanjih o članstvu v Evropski uniji, drugi v času, ko ta zgodovinsko najbolj svobodna ter najuspešnejša evropska povezava išče nove rešitve. Tako kot je Drnovšek našel edino možnost tako imenovanega španskega kompromisa, dogovora z Javierjem Solano, ter s tem kompromisa z Republiko Italijo, je danes Cerar našel prav tako edino možnost, da je Slovenija del najbolj zavezujoče in najbolj trdne evropske povezave. To pa je tisto, kar oba druži.