Drugi ministri vseh barv in vlad so na drugem tiru raje nabirali politične točke. Po zagotovilih Janeza Božiča, ki je ministroval pred več kot desetletjem v prvi Janševi vladi, bi vlaki zdaj že dobro leto vozili po novozgrajenih tirnicah. Tedaj so bili časi, ko je vlada tudi na veliko sanjarila o letečih slonih, načrtovala otoke pred Izolo in si zamišljala drugi blok nuklearke v Krškem, v resnici pa denar namenjala predvsem bankam. Radovan Žerjav je na prometno ministrstvo prišel po Božičevem odstopu in od njega prevzel tudi vse obljubljene projekte. Zatrjeval je, da so pridobili zemljišča in ponekod že količijo traso za drugi tir, začetek gradnje je tako rekoč tik pred zdajci.
Patrick Vlačič, prometni minister v Pahorjevi vladi, je šel še korak dlje in leta 2010 dejal, da bodo gradbeno dovoljenje dobili v enem mesecu, gradnjo drugega tira pa napovedal še pred koncem tistega leta. »Nič nas pravzaprav ne bi smelo zmotiti,« je bil suveren, »zato je sleherni strah popolnoma neupravičen.« Zmotila ga je svetovna gospodarska in socialna kriza. Zvonko Černač, ki je po padcu Pahorjeve vlade prometni resor zasedel v drugem Janševem mandatu, je prve gradbene aktivnosti na tirnicah med Divačo in Koprom napovedal v letu 2013. Na drugi tir ni pozabil niti petdnevni minister Igor Maher, njegov naslednik Samo Omerzel pa je ta famozni projekt, ocenjen na 1,4 milijarde evrov, obljubil celo za pol manj denarja.
Nihče od naštetih ni bil primoran zapustiti ministrskega položaja zaradi nerealnih in nerealiziranih obljub, nikogar zaradi plehkega nabiranja političnih točk ni doletela interpelacija. Doletela je Petra Gašperšiča, ki je pravzaprav edini govoril resnico. Kajti v dve leti stari izjavi, ki je dvignila toliko prahu, je več resnice kot laži; drugega tira – takega, kot je zamišljen – res ne potrebujemo. Četudi je teren na progi resnično zahteven, je cena 50 milijonov evrov na kilometer proge še vedno kar za 10 milijonov evrov višja od cene kilometra domala vseh sodobnih dvotirnih prog v Evropi. V vsakem od osmih predorov so predvidene odstavne cevi za potniški promet, čeprav bo drugi tir namenjen le tovornemu. Na projekt so različni načrtovalci obesili pravzaprav ves nadstandard, ki ga premorejo evropske železniške proge, od urejanja naravnega parka do gradnje parkirišč za avtomobile. Projektanti, gradbeniki in ekonomisti so izračunali, da bi bila cena investicije nižja za kar 200 milijonov evrov, če bi se odpovedali zgolj gradnji tistih nepotrebnih odstavnih cevi.
Vsemu navkljub bo prav Peter Gašperšič tisti minister, ki se bo fotografiral držeč prvo lopato, ki bo naznanjala začetek gradnje drugega tira. Pa tudi če ta ne bo končan še naslednjih 30 ali 40 let. Ker to ni tisto, kar je minister pred dnevi obljubil, ko je zastavil svoj mandat. A dejstva politikov še nikdar niso vznemirila.
