Ko se govori o Zemljariču, se vedno poudari, da je bil šef Udbe oziroma SDV, tistega skratka, kar je bilo najhujše, kar se je zgodilo v prejšnjem režimu. Pogledal sem v wikipedijo in videl, da je bil Zemljarič res direktor SDV 1975–1976, torej dve leti, ves preostali čas pa je bil na začetku uradnik, pozneje pa na zelo izpostavljenih operativnih funkcijah.
Tako je bil pet let direktor Kliničnega centra in se je v tem času UKC tudi zgradil (zdaj zgolj urgenco gradijo že več časa, kot je on vso bolnišnico), ko je bil predsednik Izvršnega sveta, se je zgradil Cankarjev dom, da navedem samo dve investiciji, ki sta zelo pomembni tako za zdravstvo kot kulturo. O vseh drugih manjših investicijah ne bom pisaril, ker bi verjetno kaj pozabil. Tudi kot podpredsednik Zveznega izvršnega sveta v letih 1984–1989 je bil vedno pripravljen pomagati slovenskemu gospodarstvu.
Takega človeka s toliko izkušnjami bi moral biti vsak minister vesel, če pride na pogovor, ker se svet res ni začel z njimi leta 1990.
Seveda pa Zemljarič res ni pravi naslov za svetovanje pri prodaji našega premoženja.
Peter Kavčič, Ljubljana
