Ne. Logika in matematika odpovesta. Če začnemo primerjati klubske razmere doma in v tujini ali pa nasprotnike na reprezentančni ravni, lahko ugotovimo, da se številke ne ujemajo. Imajo pa fantje ogromno znanja in volje. Igralci vedno bolj verjamejo vase in sami sebi dokazujejo, da so nekaj vredni. Postajajo zrelejši, kar pripomore k rezultatu.
V teh dneh poudarjate, da igralci lažje berejo igro in znajo predvideti različne situacije. To je novost v slovenski igri.Kot trenerja me najbolj razveseli, ko se na tekmi uresničijo predvidevanja. Ko vidim, da deluje priprava na tekmo in da igralci verjamejo v načrt. To je igralce težko naučiti, lahko pa jih spodbujaš in skušaš približati želeni ravni. Po prvenstvu v Ostravi 2015 sem govoril, da je naša največja pomanjkljivost ravno v branju igre in predvidevanju. To osvojiš z zahtevnimi tekmami, igralcem iz močnejših klubov in kakovostnejših lig je takšen način vsekakor bolj domač. Od Kopitarja, Muršaka ali Tičarja se razumljivo pričakuje večji učinek kot od hokejistov v četrtem napadu, saj jih glede igralnega časa in vloge v moštvu težko primerjamo. Sem bil pa v Minsku z našim četrtim napadom zelo zadovoljen. Svoje naloge so opravili z odliko.
Vas je zaskrbelo, ko so Belorusi izenačili?Ne, saj niti ni bilo časa za skrb. Odziv v tovrstnih trenutkih mora biti takojšnji. Če bi zapadli v paniko, bi se stežka pobrali. Kot veste, smo imeli tudi po izenačenju veliko zrelih priložnosti in bi lahko že v rednem delu odločili zmagovalca. Nismo se zaprli, ampak smo igrali napadalno.
Je bil Minsk nadgradnja Vojensa, kjer ste se leta 2013 prvič uvrstili na OI?Morda bi se strinjal z oceno, da je bil v Minsku drugačen turnir, saj smo morali zmagati na vseh treh tekmah. V nedeljo smo igrali v velikem finalu, za gledalce je to nekaj najlepšega. Igralci v Vojensu še niso natančno vedeli, kaj sploh pomeni igrati na olimpijskih igrah, tokrat pa je jedro moštva z nastopanjem na igrah že imelo izkušnje, zato je bila želja tako velika, da so delovali zelo zrelo.
Ta želja se je približala fanatičnosti.Naša prednost je v pristnih odnosih med igralci. Resnično se razveselijo drug drugega in z užitkom igrajo za reprezentanco. Morda želijo malo zbežati od pritiska v klubih. Povezuje jih ogromna želja, zato garajo in gredo čez svoje zmožnosti. Vse se zgodi z nekim razlogom. V njihovih očeh sem videl prav poseben žar, ki je rasel skozi turnir.
Na klopi ste delovali zelo zbrano in mirno, kot da ne bi občutili pritiska.Najbolje se počutim na odločilnih tekmah, ko sem vseskozi osredotočen na dogajanje. Za takšne tekme živiš, je pa tako, da se ljudje različno odzivamo na stres. V meni najbolj vre pred tekmo, potem pa vklopim youtube in gledam stand up komike. To me sprošča.
Ste dobro spali med turnirjem?Časovno malo manj kot običajno, saj moraš premlevati veliko kombinacij. Priprava na tekmo nam vzame veliko časa, saj nimamo tako širokega strokovnega štaba kot drugi. Slišal sem, da je pri beloruskem projektu delovalo okoli petnajst trenerjev. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi imel na voljo toliko pomočnikov. Kaj pa bi delali? Nas je manj, a zato delamo več stvari hkrati.
Ste pričakovali tako sanjski razplet?Takšen razplet je težko pričakovati, saj moraš imeti tudi malce sreče. Na olimpijske igre nas je popeljala loterija kazenskih strelov, pri čemer so se naši izvajalci resnično izkazali. Kosticinu, beloruskemu napadalcu z ogromno izkušnjami, pa je očitno zmanjkalo idej.
Ste uspeh doživeli drugače kot v Vojensu, ko ste bili pomočnik Matjaža Kopitarja?V Vojensu je bila uvrstitev na igre nekaj posebnega, saj se je zgodila prvič. Seveda uspeh iz Minska ne bi smel zaostajati, saj smo znova dosegli nekaj velikega za naš šport.
Kopitar je nekoč dejal, da se v Vojensu ni preveč veselil, saj je takoj pomislil na nove izzive.Pri meni je podobno. Seveda razmišljam o tem, kako obstati med elito na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kako izboljšati položaj na svetovni lestvici in podobno. Žalosti me, da lahko igramo na tako visoki ravni, a nas druge države ne spustijo zraven, da bi odigrali vsaj šest močnih pripravljalnih tekem na leto.
Za tujino je Slovenija še vedno fenomen.Nekateri menijo, da imamo vseskozi srečo. Tudi klubi se do nas vedejo podcenjujoče. Njihova komunikacija je moteča, saj naletimo na veliko težav. Nekateri funkcionarji v ruski ligi ne znajo angleško, drugim ni všeč termin, kdaj bi se njihovi igralci priključili reprezentanci, tretji bi jih spustili le za nekaj dni... Čuti se pomanjkanje spoštovanja do reprezentance in države. Rusi so mislili, da bomo v Minsku odigrali prijateljski turnir. Kaj je to? Čista ignoranca?
Verjetno gre Slovenija po zadnjem turnirju tudi Belorusom precej na živce.Prav gotovo. Z njihovim selektorjem po tekmi niti nisva veliko govorila, saj so ga pol ure masirali mediji. V Belorusiji so drugačne razmere, čuti se diktatura. Tudi procedura po tekmi je bila nenavadna. Ko smo se postavili za skupinsko fotografijo s pokalom, ni bilo nobenega fotoreporterja, zato smo se morali slikati s telefoni.
Ste čutili podporo iz domovine?Prispevke v medijih sem prebral šele po prihodu domov, da se med turnirjem ne bi preveč obremenjeval. Je bilo pa lepo videti, da so v Minsk prišli naši navijači. S klopi je bilo slišati njihovo navijanje.
Strokovnjaki iz drugih športov postavljajo hokejsko reprezentanco za zgled.Premišljeval sem, zakaj je tako. Verjetno tudi zaradi drugačne narave našega športa, kjer je veliko stika, zato je borbenost opaznejša. Neka gospa je pred dnevi rekla svojemu dvanajstletniku, da bo moral imeti vso kariero mrežico na čeladi, saj se je ustrašila, da bi se njenemu sinu zgodila podobna poškodba kot Alešu Kranjcu. Je pa ta dogodek fante še zbližal. Reprezentanca je bila na turnirju kot tempirana bomba, igralci so presegli svoj limit. Ko vidiš, da nekomu zmanjkuje moči, te navduši s še večjo zagrizenostjo.
Kaj torej narediti, da bo Slovenija na svetovnem prvenstvu obstala v skupini A?Najprej upam, da bodo vsi fantje dobili klube. Želim si tudi, da bi Olimpija normalno krenila v sezono. Mušič mora obvezno urediti svoj status in s klubom razrešiti kamen spotike, saj nimamo toliko igralcev, da bi nam bilo za nekatere vseeno. Na prvenstvu v Parizu bo več tekem kot v Minsku, kar pomeni, da bo tudi več možnosti. Prepričan sem, da res lahko igramo z vsakim.
Je bilo breme na SP doslej preveliko?Morda, zato se bomo morali bolj posvetiti psihologiji. Seveda na turnirju ne bomo v vlogi favorita, bomo pa imeli breme obstanka med elito.
Ste izčrpani pred začetkom sezone?Za zdaj imam dovolj energije, da brez težav opravljam vlogo trenerja tudi na Jesenicah. Ne zgodi se mi, da bi z muko šel na trening.
Dare Prusnik vam sporoča, da morate bolj paziti nase.Prav ima. Pred dnevi me je žena poslala na preventivni pregled k zdravniku, a so bili izvidi dobri. Kot igralec vendarle lažje izraziš čustva, trener pa jih običajno zadržuje v sebi.
Kako se sprostite? S tekom po gozdu?To je ena od oblik sprostitve, čeprav je tega v zadnjem času premalo. Sprosti me tudi druženje s sinovoma. Doma se ukvarjamo z ogromno športi, kot so ameriški nogomet, bejzbol, BMX, ribarjenje... Naj omenim, da so me pred nedavnim povabili na neki forum gospodarstvenikov. Čeprav nima nobene povezave s športom, se ga bom z veseljem udeležil, saj me zanimajo druga področja. Vsepovsod iščem znanje, ki bi ga lahko prenesel v hokej. Če je človek pripravljen, se lahko uči vse življenje.
