Desetletje, v katerem je kanclerka neovirano dominirala nad evropsko notranjo in zunanjo politiko, se končuje. V tem času je Zvezno republiko Nemčijo ohranila v jedru Evropske unije kot njen ekonomski motor in jo vrgla iz ravnotežja kot osišče političnih odločitev. Dolga leta se je zdelo, da se v Evropski uniji nič ne more zgoditi brez konsenza z Nemčijo, ki jo je z enim glasom predstavljala njena kanclerka. Njena moč je izhajala iz nesorazmerne silovitosti in dometa nemškega gospodarstva ter sistematičnega izključevanja konfliktov iz nemške politike. Socialnih demokratov v politiki skoraj ni bilo opaziti. Kanclerka je z nizom brezkompromisnih potez likvidirala vse politike, ki bi ji lahko kljubovali, disciplinirala koalicijskega partnerja in opozicijo reducirala na niz folklornih skupin. S premišljenimi in uravnoteženimi odločitvami je Nemčijo uspešno vodila skozi globalno finančno krizo in intervencije v vojnah na periferiji Evrope, zastavila agresivno politiko do Grčije in vztrajala pri evropskih politikah, ki krepijo stabilnost Nemčije. Bila je zgled konservativne političarke, ki vztraja pri ohranitvi enostavnega reda. Iz konservativizma je naredila evropsko politiko, v Nemčiji pa razen njene politike ni bilo mogoče opaziti ničesar drugega. Upravičeno je obveljala za najuspešnejšo in najvplivnejšo evropsko političarko. Te trdne zgradbe nič ni moglo načeti.
Potem je poleti leta 2015 sprejela odločitev, ki je z eno potezo spremenila politično geografijo celotne Evrope. »Vsi so dobrodošli,« je najavila novo nemško migracijsko politiko. Ob pogledu na množice beguncev iz Sirije, ki so se po morju premikali v Grčijo in utapljali v Sredozemlju, je odprla vrata Nemčije in jim ponudila zaščito v skladu z mednarodno humanitarno zakonodajo. Brezbrižnosti, ki je spremljala prihode beguncev v Italijo in tragedije potapljajočih se ladij na morju, je bilo konec. Na prvi pogled je šlo zgolj za humanitarno odločitev, ki je temeljila na zahtevah protestantske etike, da je treba človeku v stiski pomagati. To res ne bi smel biti velik problem za državo, ki potrebuje kvalificirano delovno silo. Bila je stvar malo bolj čustveno nabite politične rutine. Izkazalo se je, da je bila to ena bolj pogumnih in usodnih odločitev, kar jih je katerikoli politik sprejel, odkar Evropska unija obstaja.
Humanitarna odločitev je imela dve jasni politični posledici. Schengen in Dublin, dva sporazuma, ki sta zagotavljala svobodno gibanje ljudi v Evropi in ga upravljala, sta bila suspendirana za čas trajanja begunske krize. V resnici nista veljala več. Schengen in Dublin pa sta bila tudi vse, kar je Evropska unija imela od skupne migracijske politike. Hkrati je bilo jasno, da ju ni nadomestilo nič drugega. Že iz osamljenosti Italije je bilo razvidno, da Evropska unija nima nobene skupne politike glede priseljencev, ki bi veljala od Gibraltarja do Bosporja in od Lampeduse do Nordkappa. S kaotičnim prihodom beguncev v Nemčijo je postalo očitno, da ne obstaja sploh nobena migracijska politika več, temveč da vsaka država naredi to, kar ji v tistem trenutku pade na pamet.
Vzhodna periferija Evrope, ki jo obvladujejo desne politične sile, se je odločila za upor. »Nihče ni dobrodošel,« je bilo sporočilo madžarske vlade, ki so ji takoj sledili partnerji iz Višegrajske skupine, za njimi pa tudi Slovenija. Namesto dobrodošlice so na vzhodu začeli razvijati bodečo žico in se neposredno uprli nemški politiki prostega prehoda. Ljudi v Veliki Britaniji so slike z evropskih meja prepričale, da na referendumu glasujejo za izstop iz Evropske unije. To je bilo prvič, da Nemčija na svoje partnerje v evropskih institucijah ni imela nobenega vpliva, njena politika pa je naletela na odkrit upor. Angela Merkel je zahtevala humanitaren odgovor na vprašanje beguncev, vzhodna Evropa je odgovorila s policijskimi in vojaškimi ukrepi agresije.
Še bolj nenavadno je bilo, da Nemčija ob očitnem pokanju institucij ni dala nobenega odgovora na vprašanje o skupni evropski migracijski politiki. Poldrugo leto po vznemirjenju zaradi trupel v Egejskem morju nobena od osrednjih političnih sil Evrope ni oblikovala predloga skupne politike glede migracij. Pred Sicilijo še vedno poberejo vsaj tisoč ljudi na dan, ki se tako kot migracijska politika izgubijo nekje na poti čez kontinent. Evropska levica je ujeta med sentimentalnim jamranjem o odprtih mejah in zmedo humanitarnih pristopov. Nikjer ni opaziti ofenzive evropske levice za oblikovanje skupne evropske migracijske politike.
Politični center je vprašanje migrantov prepustil skrajni desnici, ki ga briljantno uporablja kot dejavnik mobilizacije. Vsi drugi so zaradi tega panični in vedno bolj intenzivno tudi sami iščejo varnostne rešitve za humanitarno vprašanje. Dediščina ideje odprtih meja se kaže kot zaporedje ograj iz bodeče žice, sanitarnih kordonov, paravojaških milic in interventnih enot policije od Šentilja do bolgarske meje. Temu sicer lahko rečemo enotna migracijska politika, vendar z razvojem evropske ideje znotraj institucij Unije nima nobene zveze.
