Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je v primeru begunske družine Korba-Sulejman, ki ji po dublinski uredbi grozi vrnitev na Hrvaško, ostalo neomajno. Negativno je odgovorilo na pobudo zastopnika družine Matevža Krivica, naj v skladu s 17. členom dublinske uredbe Slovenija prevzame odgovornost za njeno azilno prošnjo. Ministrstvo je tako povozilo mnenje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, ki se je v skladu s Krivičevo pobudo zavzela za to, naj Slovenija družine ne vrne na Hrvaško. Varuhinja namreč meni, da so okoliščine, na katere se opira družina, tako izjemne, da bi Slovenija lahko prevzela pristojnost.
Ministrstva ni prepričala ocena Nussdorferjeve, da pri dosedanjem odločanju ministrstva in sodišča ni bilo ustrezne opredelitve z vidika zdravstvenega stanja mame in zahteve po zavzemanju za največjo korist otroka. Spomnimo, Carol Korba, ki je lani novembra v Sloveniji rodila sina, je psihično krhka, iz zdravniškega poročila pa je razvidno, da bi se njeno stanje ob vrnitvi na Hrvaško lahko poslabšalo. Vse to vpliva na otroka, ki ima prav tako zdravstvene težave.
Odločilo bo ustavno sodišče
Ministrstvo je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da posebnih potreb prosilca ni treba upoštevati pri odločitvi v dublinskem postopku. Toda Matevž Krivic v svoji pobudi ministrstvu ne očita, kaj je treba upoštevati in česa ne, ampak predlaga, kaj je mogoče narediti – da bi Slovenija iz humanitarnih razlogov družini dovolila ostati pri nas. Ministrstvo se v obrazložitvi sklicuje tudi na to, da so razmere za sprejem prosilcev na Hrvaškem primerne. Po Krivičevem mnenju se tako s »formalističnim in pravno povsem zgrešenim izgovarjanjem« le izmika preprosti humanitarni rešitvi.
»Če bi bile razmere na Hrvaškem neprimerne, potem Slovenija te družine tja sploh ne bi smela poslati,« je dejal in dodal, da Sloveniji ni treba pojasnjevati, zakaj sprejme pristojnost za azilno prošnjo družine, če se tako odloči. »To ravnanje ministrstva je še posebno nerazumljivo glede na to, da mu je tudi varuhinja človekovih pravic priporočila, naj ugodi pobudi o tem, naj Slovenija odloča o tej azilni prošnji,« je dodal Krivic.
Ministrstvo za notranje zadeve, ki ima že več kot leto dni v rokah usodo te družine, se je tako izognilo dokončni odločitvi. Zadnje upanje za mamo, očeta in devetmesečnega otroka je ustavno sodišče. To je ustavno pritožbo (družina meni, da sta ji bila kršena 22. in 35. člen ustave), ki mu jo je je poslal Krivic, že sprejelo v obravnavo, do dokončne odločitve pa je zadržalo vračanje družine na Hrvaško.
Mamo preplavile črne misli
Ko je Carol Korba izvedela za zadnjo odločitev ministrstva za notranje zadeve, je bila obupana. Hotela je povedati, kako se je počutila ob tej novici, a ni zmogla besede, ker so jo zalile solze. »Če že moram umreti, je morda bolje, da umrem v Siriji kot tukaj,« je dejala. »Cele noči ne spim. Vsak dan me stiska tukaj notri, kot bi mi nekaj sedelo na prsih. Včasih se mi zdi, da bom umrla. Kadar moža ni v sobi, pustim vrata odprta, ker se bojim, da ne bi nihče slišal sina jokati, če bom umrla.« Ne more verjeti, da družino ministrstvo še vedno zavrača. »Ne razumem, zakaj ničesar ne čutijo. Nimajo srca.«
Nekoliko jo je razveselila le novica o možnosti, da na odločitev ustavnega sodišča počaka zunaj azilnega doma. To je ponudila Slovenska karitas, ki ima že pripravljeno stanovanje. Ministrstvo bo ponudbo sprejelo, če bo zdravniško mnenje pritrdilo, da bi izboljšanje bivanjskih razmer blagodejno vplivalo na družino. Takšno mnenje Carol Korba že ima.
