Slovenija ostaja fenomen za svetovno javnost

Odgovoren pristop in jeklena volja

Slovenija se je na štiridnevnem turnirju v Minsku izkazala z najbolj cenjenimi športnimi vrlinami, kot so moštveni duh, požrtvovalnost, bojevitost, srčnost... Reprezentanti so navdušili z odgovornim pristopom in jekleno voljo, saj je iz igralcev kar žarela odločnost, da bodo čez dve leti znova tekmovali v družbi elitne olimpijske dvanajsterice v Južni Koreji. O nepopustljivosti, ki postaja zaščitni znak tega najuspešnejšega reprezentančnega rodu, bi lahko veliko povedala Jan Urbas in Aleš Kranjc. Medtem ko Urbasa pri podvigu ni oviral niti zlomljen sredinec na desni roki, je Kranjc krvavel za napredovanje na olimpijski turnir, potem ko mu je beloruski kapetan Andrej Stas z rezilom drsalke zlomil nos, skazil ličnico na levi strani obraza in povzročil blag pretres možganov.

Nova uvrstitev hokejistov na olimpijske igre prav gotovo ni plod naključij ali srečnih okoliščin, saj si je reprezentanca prvo mesto v Minsku priigrala skozi igro, ki je bila tokrat še prepričljivejša kot v zadnjih kvalifikacijah v Vojensu. Ključ do uspeha se skriva v posebnem odnosu med igralci, ki so zunaj ledenih ploskev stkali iskreno prijateljstvo. Tovarištvo med hokejisti je vzplamtelo že pod vodstvom nekdanjega selektorja Matjaža Kopitarja, s podobnimi metodami pa zdaj nadaljuje njegov uspešni naslednik Nik Zupančič, ki se trenerske obrti loteva resno in odgovorno. Pred kvalifikacijami je bil Zupančič pred zahtevno nalogo, saj so imeli kar štirje reprezentanti še vedno neurejen klubski status. Med njimi je bil tudi prvi vratar turnirja Gašper Krošelj, ki med poletjem sploh ni stopil na ledeno ploskev, v Minsku pa je navdušil z več kot 96-odsotno uspešnostjo ubranjenih strelov. Krošelj je bil v preteklosti večkrat nepravično zapostavljen v slovenski reprezentanci, turnir v Belorusiji pa bi ga lahko utrdil na položaju prvega vratarja.

Dozoreli za največje podvige

Slovenija za svetovno hokejsko javnost tudi po drugi uvrstitvi na olimpijske igre ostaja fenomen. V tujini večkrat podčrtajo, da je v Sloveniji zgolj sedem pokritih drsališč, klubska scena pa je že vsaj zadnjih pet let v zatonu, saj resnega profesionalnega pogona nimajo niti v največjih hokejskih centrih v Ljubljani in na Jesenicah. Ob novem sijajnem dosežku članske vrste še vedno obstaja resna bojazen, kaj se bo zgodilo po menjavi generacije, saj ob klubski zmešnjavi tudi reprezentanci do 18 in 20 let capljata za primerljivo konkurenco. Ne gre pozabiti, da od domačih klubov v zadnjih letih le še Olimpija nastopa v najvišjem regijskem tekmovanju, a je vsaka tivolska zima zaradi skorajšnjega finančnega zloma obsojena na neuspeh.

Ob pomanjkanju kvalitete na domačih ledenih ploskvah ni presenetljivo, da dodano vrednost članske reprezentance v zadnjem obdobju tvorijo izključno legionarji, ki se v močnejših ligah lahko pohvalijo z vidnimi vlogami. Zdaj ni več dvoma, da so številni med njimi (Muršak, Jeglič, Tičar, Sabolič...) dozoreli tudi za največje podvige. Vodilni zvezdnik Anže Kopitar je bil v Minsku nesporni vodja na igrišču, saj je s svojo avtoriteto in karizmo na soigralce deloval pomirjujoče. V danski reprezentanci je na nedavnem turnirju kar mrgolelo poznanih asov iz NHL, a se nihče ni podredil moštvenemu cilju tako izrazito kot ravno Kopitar v slovenskem dresu.

Kot je znano, se bo Slovenija v Pjongčangu pomerila z identičnimi nasprotniki kot na zadnjih igrah v Sočiju, ko je turnir sklenila na visokem sedmem mestu. V predtekmovalni skupini bo palice prekrižala s svetovnimi velesilami Rusijo, ZDA in Slovaško. Še pred olimpijskim nastopom jo prihodnjo pomlad čaka vnovična udeležba na svetovnem prvenstvu elitnega razreda, kjer reprezentanca že deset let neuspešno lovi obstanek v skupini A. Slovenija se bo v Parizu pomerila s Kanado, Finsko, Češko, Švico, Belorusijo, Norveško in Francijo. Ob podobni postavi in energiji v garderobi kot nazadnje v Minsku bi bil osnovni cilj realno povsem dosegljiv.

Zupančič: Naj se ponovi Soči

Reprezentante je ob včerajšnjem prihodu v domovino na brniškem letališču pričakala peščica najzvestejših navijačev in sorodnikov, ki so ob zvokih harmonike zaploskali novi uvrstitvi na olimpijske igre. Zlati pokal za zmago je na vozičku za prtljago pripeljal Jan Urbas, ki je izpostavil, da je imela Slovenija zahtevno nalogo na poti do izpolnitve cilja. Na mestu je ugotovitev, da je reprezentanca na nedeljskem finalu proti Belorusiji dokazala tudi psihološko stabilnost, saj je nista zlomila niti silovit nalet gostiteljev niti bučna podpora več kot 15.000 navijačev na tribunah največje arene v ruski ligi KHL.

Privrženci slovenske vrste so na Brniku pogrešali Anžeta Kopitarja, ki je iz Frankfurta že poletel v Toronto, kjer ga z moštvom Evrope čakajo priprave na svetovni pokal. Neposredno iz Minska so v klube v ruski ligi odpotovali tudi kapetan Jan Muršak in člani drugega napada Žiga Jeglič, Rok Tičar in Robert Sabolič. Selektor Nik Zupančič je na vprašanje o olimpijskem izzivu v Pjongčangu odgovoril, da bi si v Južni Koreji želel ponoviti četrtfinale iz Sočija. »Verjemite mi, da se bomo zelo temeljito pripravili na olimpijske igre. V Pjongčang ne bomo odpotovali kot gledalci,« je povedal Zupančič, ki ga v novi sezoni čaka dvojna vloga, saj je prevzel položaj prvega trenerja na Jesenicah.