Če bi torej ostal v politiki, bi danes njegov telefon še zvonil, njegovo mnenje bi še imelo težo, znanci se na cesti ne bi obračali stran in se kljub njegovi pojavi delali, da ga niso opazili. Zaradi odhoda v gospodarske vode pa je danes le še padli tajkun, obsojenec, ki si lahko pripiše propad enega stebrov primorskega gospodarstva. In nič drugega. Tega se zaveda tudi sam; kdor ga je pred tedni ujel v intervjuju na TVS, je videl Bavčarja, kakršnega nismo vajeni. Skrušenega, defenzivnega in sprijaznjenega s tem, da je, zgodovinsko gledano, in ne glede na vnovično obsodbo, luzer. A luzer ni samo on, luzerji smo nehote kar mi vsi, saj smo z njegovih odhodom na čelo Istrabenza izgubili vsi.
Istrabenz je bil na Primorskem štipenditor, podpornik, mecen, zaposlovalec, skratka močno in vplivno podjetje, od katerega po Bavčarjevi eri ni ostalo skorajda nič. Ravno prejšnji teden so Primorske novice objavile vest o simbolnem koncu Istrabenzove ere – kar je od nekdaj mogočnega koprskega podjetja ostalo, so v nekaj kartonskih škatlah preselili v Portorož. Zdaj na nekdaj vplivni holding spominja le še velik napis na strehi poslopja v Kopru, pa še ta verjetno ne bo dolgo tam.
Da se je podal v gospodarstvo, je bila Bavčarjeva velika napaka, pa ne le njegova, tudi tistih, ki so ga tja »poslali« ali mu pot tja trasirali. Predhodnik v Istrabenzu Janko Kosmina je kaj hitro obžaloval, ko je spoznal, koga je spustil na svoje mesto. Napako je storil tudi kadrovik LDS Gregor Golobič, ki je na premiersko mesto po Janezu Drnovšku sforsiral Antona Ropa, delavnega, preprostega, a tudi preveč impulzivnega politika, ki je zaradi svojega značaja in v zelo kratkem času z zadnjico podrl vse, kar je prej z rokami zgradil. Pa še napaka koga od tistih, ki so se na prelomu tisočletja, ko je Janez Drnovšek odhajal na volitve predsednika, med dvema kronskima princema LDS – Bavčarjem in Ropom – odločili za slednjega. Bavčarja, denimo, novinarji najbrž nikoli ne bi ujeli in ga posneli, ko bi razlagal o dogovarjanju incidentov v Piranskem zalivu.
Hkrati pa sta Bavčarjev proces in včerajšnja vnovična obsodba dragocen opomnik, da neki mehanizmi v družbi vendarle delujejo oziroma se vsaj razvijajo. Težko si je namreč predstavljati, da bi pred 15 ali 20 leti nekoga, ovešenega z oznakami osamosvojitelja, večkratnega ministra in kar je še tega, vtikali v zapor. Kljub temu da gre v Sloveniji marsikaj zelo narobe, je vendarle treba priznati, da je nedotakljivih vse manj. Zaporniške kariere Šrota, Kordeža, Prijatelja, Črnigoja, Janše, Krkoviča, Tovšakove pričajo o tem, da se tudi ali pa celo v Sloveniji oblikujejo standardi, po katerih tudi »vplivnežem« čisto vse vendarle ni dovoljeno. Prav je tako. Temu se reče enakost pred zakonom in pravna država, ki pri nas včasih žal še vedno odpove.
Bavčarjeva zgodba pa bi morala biti navsezadnje poučna za vse nacionalne in lokalne šerife, ki se vedejo, kot da jim nihče ne more nič. Ni jih malo. Eden, denimo, županuje prav v mestu, kjer je Istrabenz zaživel, živel in začel odmirati – v Kopru.
