Dani Auguštin se svet velikokrat postavi na glavo. Zanjo ni nič nenavadnega, če nanj pogleda z glavo navzdol. To počne skoraj vsak dan. Tudi pred dnevi, ko se je pripravljala na cirkuški festival, ki včeraj in danes poteka v tovarni Rog, se je zavihtela na tkanino, ki je visela iz stropa, in mimo grede naredila akrobacijo, da je z glavo visela proti dnu.
Kako hitro se takšnega elementa naučijo začetniki, ki jih uči na delavnicah? »To je že kar zahteven element, zato se najprej naučijo stati na svili, kar je mogoče osvojiti že prvi dan,« je dejala z zanjo značilnim nasmeškom, ki jo spremlja, kamorkoli gre, od Francije, kjer je študirala, do držav nekdanje Jugoslavije, kjer se zdaj povezuje predvsem s cirkuškimi umetniki iz Zagreba in Beograda.
Izvaja jogo v zraku
Kadar si sveta ne postavi na glavo, se z gravitacijo poigra kako drugače. Zelo rada se povzpne na vrh in se skupaj s tkanino odvija proti dnu, preizkuša meje ravnotežja, včasih se na tkanino uleže in tako počiva v zraku ter razmišlja o novih elementih, ki jih bo pokazala na predstavi.
Dana Auguštin je verjetno edina akademska cirkuška umetnica iz Slovenije s specifikacijo ples na tkanini. Preden je odšla študirat v Francijo, je v Ljubljani diplomirala na akademiji za likovno umetnost in kiparstvo. »Ukvarjala sem se tudi s plezanjem in jogo. Na akademiji sem raziskovala načine gibanja v kiparskem prostoru. Iz skulptur iz vrvi, ki sem jih delala, sem želela narediti veliko predstavo, v kateri bi bila tudi jaz del skulpture. Takrat sem spoznala, da me zanima plezanje po tkaninah.« Ugotovila je, da s plesom na tkanini lahko združuje vse tri dejavnosti, jogo na primer lahko zdaj izvaja v zraku. »Res lahko delam elemente joge v zraku, čeprav položaji niso povsem enaki. Prav to smo pred kratkim delali na učiteljskem tečaju. Iskali smo položaje na tleh, jih prenašali na zračno zanko in jih spet vračali nazaj na tla.«
Prelomna točka je bila, ko je na neki delavnici spoznala učitelja iz Francije, ki ji je priporočil ta študij. A preden se je vpisala nanj, so jo čakali sprejemni izpiti. »Ko sem videla, kako zahtevni so, sem si vzela dve leti za pripravo nanje.« Uspešno jih je prestala, nato končala tudi študij in po njem začela cirkuško turnejo po Franciji. Potovala in spala je v kombiju, celotna ekipa je imela na voljo tovornjak, s katerim so prevažali šotor in druge rekvizite. Podobno kot v starodavnih cirkusih, le da v sodobnih ni živali. »Sodobni cirkus je povezan z gledališčem, kjer smo velikokrat nastopali, ta predmet smo imeli tudi na akademiji. Posamezne točke so rdeča nit predstave.«
Plesala je nad Ljubljanico
Po približno pol leta potovanja po Franciji se je vrnila v Slovenijo, kjer v zadnjih letih izpopolnjuje svoje znanje, uči ples na tkanini in nastopa na različnih festivalih. Letos poleti je bila aktivna na festivalu Ana Desetnica, nastopala je v San Sebastianu, čaka jo pot v Zagreb in Beograd, pred tedni je plesala nad Ljubljanico v predstavi Alica na vodi.
»Na Ljubljanici je bilo super. Končno sem lahko plesala na veliki višini, na 15, 16 metrih,« je dejala in pojasnila, da je pri nas cirkus povezan predvsem z ulično umetnostjo, medtem ko je v tujini, na primer v Franciji, drugače. »V tujini nekateri zelo malo nastopajo na ulici, kar je odvisno tudi od discipline, s katero se ukvarjaš.«
Prostorov za vadbo te discipline pri nas ni veliko, težavno je najti predvsem dovolj visoke prostore. Poleti je mogoče tkanino privezati na drevo, več težav pa je pozimi. »Na tkanini lahko plešem na Parmovi pri Branku Potočanu in v Rogu, kjer vadim največ,« je dejala. Rog je njen domicil postal potem, ko ni bilo na voljo drugega prostora. »Ko sem prišla iz Francije, sem na mestni občini spraševala po prostorih. Rekli so, da je veliko praznih prostorov, a da jih ni mogoče dobiti. Ker sem veliko časa iskala prostor, lahko iskreno rečem, da ne vem, ali je mogoče kakšnega najti. Vedno je problem višina.« Kako pa je z varnostjo v Rogu? »Postavljeni so železni tramovi, ki gredo skozi več hal in se ne bodo podrli. O tem sem vprašala ljudi, ki se spoznajo na gradbeništvo.«
