»Vedno sem imel težave z disciplino pri športu, pri hobijih. Hitro mi postane dolgčas,« brez zadržkov prizna zgovorni Tine Čokl, ki ga je od nekdaj zanimalo vse, a hkrati nič. Zato tudi dolgo ni vedel, kaj bi počel v življenju. Ni presenečenje, da se mu potem ni posrečila niti izbira fakultete. Ko si je priznal, da je ne bo nikoli dokončal, se je odločil, da bo gostinstvo tisto, v katerem si zaradi dobrih izkušenj med študentskim delom upa stopiti na samostojno pot. »Mi bo kuhanje kave dovolj? Jaz potrebujem nekaj več, sposoben sem več kot samo to,« je razmišljal – po današnji presoji domišljavo – te misli pa so se še bolj okrepile, ko je po dveh letih zaprl prvi lokal, se čez čas odločil za kava bar na Trubarjevi cesti in se zaradi kredita zavezal, da bo v tem poslu še vsaj pet let.
Ni bilo lahko, a je kljub še eni selitvi zdržal in danes še vedno vztraja na Krekovem trgu. Zasluga za to gre, pravi, mamini vzgoji, ki mu je dala zavedanje, da je treba vedno popraviti napake, stalnim strankam, ki niso skoparile s pohvalami za postrežene skodelice kave, predvsem pa je k bogatenju njegove gostinske kariere botrovalo to, da je v ključnem trenutku končno našel svoj fokus – kavo.
Izziv za jezik in možgane
Z omamno dišečo kavo so povezani že Čoklovi otroški spomini, ki so nastali med vsakoletnim preživljanjem počitnic pri starih starših v Begunjah pri Cerknici. »Stara mama je kavo, ki jo je ona ali soseda pripeljala iz Italije, sama pražila v pečici. Odpirala je vratca, jih zapirala, mešala zrna. Še vroča jih je nato dala v medeninasti mlinček in tega ovila v krpo, da sem ga lahko držal in mlel,« zamišljeno pripoveduje, kot da bi mu nosnice znova dražil ta domači vonj po babičini kavi.
Tega spomina se je začel še bolj oklepati leta 2010 po nenadni smrti ljubljene stare mame, le kakšen mesec ali dva kasneje pa se je zgodil še en zanj prelomni trenutek. Na poti iz Dalmacije se je z družino spontano ustavil v Zagrebu, kjer je iz radovednosti v google vpisal »najboljša kava v mestu«. Naletel je na lokal blizu apartmaja in seveda vzel pot pod noge. »Minimalistično urejen lokal me je takoj prevzel, ko pa sem pokusil espresso, sem začutil tako drugačen okus, da sem samo razmišljal, kaj vse so narobe naredili, da ima slankast okus.« Nikakor mu ni šlo v glavo, kako je to lahko najboljša kava v mestu, a hkrati mu ni dal miru niti okus, ki mu je ostal v ustih. »To je bil nenavaden izziv za jezik in možgane,« opiše kavo, ki je zamajala njegovo znanje. Zagrebčana, ki jo je pripravil, pa zdaj vidi kot nekakšnega mentorja, ki ga je zagnal, mu nevede pokazal, v katero smer si želi iti. Vse drugo je opravil sam.
Kava je živa
Popolni samouk se je sčasoma nehal zgledovati po italijanski tradiciji oziroma po najboljšem zagrebškem gostincu in mogoče mu prav zaradi tega še vedno ni postalo dolgčas. Stalno prihajajo novi izzivi, ki se jih tako radostno razveseli kot njegov sin novih igrač. Zaradi kave mu sicer zmanjkuje časa, za druge stvari, ki ga zanimajo, a mu ni žal, saj je prepričan, da je to najboljši možen razlog.
»Včasih sem fantaziral, da bo nekega dne v Ljubljani 20 ljudi prepričanih, da ima Čokl najboljšo kavo. Vesel sem, da sem to dosegel, čeprav na bistveno drugačen način, kot sem pričakoval,« razloži, »sprva sem bil prepričan, da je vse v veščinah priprave kave, potem pa sem ugotovil, da je ključna surovina, s katero delam.« Stopil je en korak nazaj in začel sam pražiti kavo, da bi izboljšal njen 'performance', kot se izrazi. Praženja se je znova lotil kot samouk, pri raziskovanju trga pa je naletel na pravično trgovino in njena goreča zagovornika v Sloveniji, s katerima je lani ustanovil Zavod BUNA, v okviru katerega zdaj praži kavo tudi za druge. In če je gostinci ne prodajo v treh tednih, jo vzamejo nazaj, saj verjamejo, da ima pravo aromo le en mesec.
Prav tako je Čoklu zelo pomembno, da se popražena zrna zmelje šele neposredno pred pripravo. »Če čez noč pustimo na mizi hlebec kruha, ga bomo zjutraj lahko razrezali in pojedli. Če pustimo narezane rezine kruha, pa ne bo tako. Enako je s kavo,« ponazori gostinec, ki je prepričan, da je kava živa in poudarja da ne more ponoviti včerajšnje kave: »Nihče ni vsak dan isti, tako ne more biti niti kava.« Končno merilo kakovosti je zato zanj vedno skodelica, ki jo spiješ, in trudi se, da je vsaka blizu popolnosti.
