Najprej je prišla novica iz južnoafriškega Cape Towna, kjer so udeleženci mednarodnega kongresa geologov oznanili, da je po vseh parametrih Zemlja vstopila v novo geološko dobo. Po dvanajst tisoč letih holocena, obdobja po zadnji ledeni dobi, je naš planet vstopil v povsem novo obdobje, vso zaznamovano s človeškim vplivom. Geologi v Cape Townu so zato predlagali tudi primerno ime za to dobo: antropocen. Antropocen zadosti temeljnemu pogoju za definicijo neke dobe, to pa je globalno prisoten marker, ki ga bo mogoče razbrati v geoloških slojih in drugih sledovih v daljni prihodnosti. Geologi bi tako v tej prihodnosti – če bo seveda prihodnost sploh nastopila in bi geologi v njej živeli – antropocen lahko razbrali iz slojev milijarde ton plastičnih in drugih odpadkov, celo na primer iz ostankov množične vzreje piščancev, ki jih bo med geološkimi sloji zapustila naša potrošniška civilizacija, ki se bo v antropocenu končno veličastno pobila. Zaradi enega takšnega zanesljivega globalnega markerja, ki ga bomo zapustili geološki prihodnosti, globalne prisotnosti radioaktivnih elementov, izpuščenih v ozračje Zemlje, so geologi na kongresu v Cape Townu za »datum« začetka antropocena predlagali leto 1950, ko je človeška vrsta začela z množičnim preizkušanjem jedrskega orožja.
Ali ni geologija vznemirljiva? Kot mlad človek sem zafrkaval starše, ki so ostali v nekem drugem svetu in v povsem drugi dobi, a zdaj imam znanstveno potrditev in dokaz: oni so zadnja generacija holocena, medtem ko sem jaz že otrok antropocena. Moj oče in mati pripadata dobi, ki se je začela s kamenim rezilom, jaz pa dobi, ki se je začela z detonacijo jedrske bombe! Pred mojo dobo je bilo obdobje, v katerem so se razvile prve človeške civilizacije, pred njuno pa obdobje, v kateri so dlakavi človečnjaki še premišljevali, ali je treba zlesti z drevesa ali je boljše ostati zgoraj. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi, da smo se moji starši in jaz še kar nekako dobro razumeli.
O teh stvareh sem, glejte, razmišljal, ko sem malo bolj spodaj na časopisni strani naletel na zanimivo novico iz Združenih držav. Istega dne, ko so svetovni geologi v Cape Townu ljudem po svetu naznanili začetek antropocena, so v znamenitem znanstvenem časopisu Nature strokovnjaki z ameriške Univerze Texas objavili rezultate analize o kosteh slavne Lucy, več kot tri milijone let starega in do danes najbolj popolnega in najbolje ohranjenega okostja avstralopiteka, človečnjaka, ki je še vedno živel nekje med krošnjami dreves in zemljo. Ženski skelet, imenovan po pesmi Beatlesov Lucy on the Sky with the Diamonds – ki so ga odkrili leta 1974 v Etiopiji, kjer ga hranijo še danes – je znanstvenikom dal mnogo odgovorov na vprašanja o evoluciji človeka in začetkih človeške vrste, a dve vprašanji sta ostali brez zadovoljivega odgovora. Prva stvar, ki je zbegala znanstvenike, je bila Lucyjina anatomija: čeprav je kot dvonožni človečnjak imela noge, razvite za hojo, roke pa za prijemanje, je imela za to stopnjo razvoja nepričakovano majhne – možgane. Drugo, kar je znanstvenike zanimalo, je bilo njeno življenje: izvedeli smo veliko o tem, kako je Lucy živela in se preživljala, ničesar pa o tem, kako je tistega usodnega dne pred tremi milijoni in dvesto tisoč let – preminila.
Priložnost, da od Lucy dobijo še te, zadnje odgovore, so znanstveniki dobili pred desetimi leti, ko je bil njen skelet v okviru svetovne turneje deset dni tudi na univerzi v Austinu in je paleoantropolog dr. John Kappelman s sodelavci izkoristil priložnost in ter ga posnel s CT-skenerjem. Ko je po večletnem raziskovanju opazil specifične znake zloma Lucyjinega desnega ramena, pa tudi drugih kosti, se je dr. Kappelman posvetoval z vrhunskimi ortopedi in kirurgi, ki so nazadnje potrdili njegovo domnevo: Lucy se je ponesrečila zaradi padca s precejšnje višine. Ali, če smo bolj natančni, Lucy je padla z drevesa.
Saj pravim, kdor zna brati novice, mu ni treba brati debelih knjig in končati težkih fakultet. Biologijo, geologijo, paleontologijo, antropologijo in paleoantropologijo sem na primer končal v enem jutru, ko sem prejšnji ponedeljek prebral ti dve novici. Vse se mi je razjasnilo.
Vse, kar smo vedeli o evoluciji človeka, moramo tako napisati od začetka. Do zdaj smo na primer verjeli, da so se pred tremi, štirimi milijoni let primati v evoluciji spremenili v dvonožne opice, ki so se jim zadnje noge razvile za hojo po tleh, sprednje pa v roke za prijemanje vej, hrane in prvih palic. Predpostavljali smo, da so se človečnjaki tako postopoma z dreves spustili na zemljo, se končno postavili na dve nogi, z rokami naostrili kamen, prižgali ogenj in začeli svojo dolgo pustolovščino. A izkazalo se je, glejte, da se prvi človekov prednik sploh ni spustil z drevesa, ampak je z njega – po nerodnem zgrmel.
Našemu nepotrpežljivemu in malce butastemu sorodniku – zdaj vam je jasno, zakaj je imela Lucy tako majhne in slabo razvite možgane – se je prezgodaj mudilo spustiti se z drevesa in se je neroden in nepripravljen živ polomil. Kako drugačni od njega bi, če malo pomislite, lahko bili? Naši razumnejši in bolj potrpežljivi sorodniki so se v evoluciji spremenili v gospodo, gorile in šimpanzi pa še danes, tri milijone let pozneje, živijo v harmoničnem sožitju z naravo – malo na drevesu, malo na zemlji, brez stresa, brez orodja, kopja, kolesa, parnega stroja, plastičnih vrečk, jedrske bombe in twitterja – mi pa smo v tem času z majcenimi možgani in velikimi ambicijami uničili vso Zemljo.
Za nami bo na koncu ostal samo tanek sloj radioaktivne plastike pod zemljo, ena kratka geološka doba, imenovana po tistem kretenu, ki je padel z drevesa.
