Begunska taborišča v severni Grčiji: Vsak lonček juhe in vsak evro šteje

Zgodbe, ki niso za evropska ušesa

Idomeni, Grčija, maj 2016. Ko so množico beguncev, ki so obtičali na meji z Makedonijo, obvestili, da jih bodo »zaradi bolj humanih pogojev bivanja« preselili stran od meje, v 70 kilometrov oddaljen Solun, se je, premagan od obupa, iz nje iztrgal moški srednjih let. S krčevitimi gibi je splezal na stoječo lokomotivo, skočil, se z rokama prijel za električni žici in za vedno požgal svojo nesrečo.

Predmestje Soluna, Grčija, avgust 2016. V enem od taborišč pod vojaško upravo, kamor so vstran od oči medijev in javnosti pospravili približno 10.000 beguncev, največ iz Sirije, je v zatohli, plastični kabini s tušem mlado dekle zaradi vročinskega udara izgubilo zavest. Te dni se je poletni zrak segrel na okoli 40 stopinj, plastična kabina pa je delovala kot mikrovalovka. Nekaj kasneje je dekle umrlo, saj v taborišču z okoli 700 fizično in psihično izmučenimi ljudmi zdravniške pomoči ni bilo »pri roki«. »Do zdravnika lahko pridemo le tako, da za pomoč prosimo dežurnega oficirja. Če ta presodi, da je pomoč res nujna, pokliče reševalno vozilo,« mi je v taborišču Oreokastro pojasnil 25-letni Bassam Khalil iz Damaska. V Libanonu je končal študij za letalskega inženirja. Pojasnil mi je še, da bi sicer veliko ljudi rabilo tudi dobro psihološko pomoč, depresije in frustracije zaradi preživetih grozot v domovini in na begunskih poteh so obilnejše od obrokov hrane, ki jih dobijo enkrat na dan. »Ta je enolična, brez prave vrednosti; krompir z jajci, krompir s fižolom, pust riž s kosom kruha, konzerva rib in kilogram sladkorja, pogosto je dnevni obrok le suha hrana. Včasih so v njej črvi. Pitna voda ni vedno čista. Večkrat je zmanjkuje, prav tako elektrike. Želodčne težave so pogosta 'sladica' po obroku.«

Večina taborišč praviloma stoji na zapuščenih območjih, kjer so idealne razmere za komarje. Skoraj vsak dan pridejo sanitarni avtomobili z napravo za zapraševanje teh nadležnih žuželk in dvakrat sem bil tudi sam priča takemu odganjanju komarjev. Družno s preostalimi begunci sem potem nekaj minut pošteno pokašljeval, nekateri so tudi težje dihali, oči so se solzile. Komarji pa se ne dajo, do epidemije malarije morda ni več daleč.

Nekateri begunci so zaradi številnih frustracij in nemoči zelo napeti; tudi do eksplozije večjih nemirov morda ni več daleč. V taboriščih Kalohori, Softex, Vasilika in Liti so ljudje že nekajkrat s protestnim odklanjanjem hrane prosili za človeku primerno hrano. Večina beguncev je že brez denarja. Porabili so ga na poti do Grčije in v mesecih brezplodnega bivanja v njej. Hrane si ne morejo kupovati, delati ne smejo, domov ne morejo, pot v Evropo je zaprta.

Navadni ljudje smo, nismo teroristi

»Samo ždimo lahko tukaj in čakamo. To brezdelje, nemoč, ta nejasnost našega položaja nas ubijajo! Koliko časa še? Tedni se vlečejo v mesece! Nihče nam ne pove nič konkretnega. Kaj čakamo? Pomoč? Ponižujoče usmiljenje? Radi bi le preživeli, živeli in delali v miru. Muslimani nismo teroristi, tako kot kristjani niste, čeprav se že stoletja vojskujete po vsem svetu in v imenu svojih vrednot in interesov zavzemate ozemlja drugih ljudstev. Ustvarjanje vojn je bila vedno potreba le peščice ljudi. Smo le navadni ljudje, taki kot vi; ne želimo uničiti vaše kulture, ne želimo spreminjati vaših vrednot, želimo le v miru živeti. Tu, kjer smo, nismo srečni. Končajte vojno, pa se bomo radi vrnili domov. Če tudi v preostali Evropi ravnajo z begunci tako kot z nami v Grčiji, je to mrcvarjenje naših duš, dokončno uničenje naših upov in življenj,« sem poslušal ob stoti cigareti tistega dne in stotem čaju. Bilo je edino, kar so mi lahko ponudili, ko sem jih obiskoval v begunskih taboriščih okoli Soluna, ki jih je deset. »Raje bom šel nazaj, bom vsaj doma umrl. Če se vrnem, me bodo zelo hitro zajeli in ubili podivjani pripadniki ene ali druge vojske, saj ne prenesejo, da se kdo ne bi boril na njihovi strani. Velja pravilo: ali si z nami ali pa si naš sovražnik,« je povedal mladenič v zgodnjih najstniških letih, ki je ob strani poslušal pripovedovanje svojih rojakov.

Cigarete, čaj, za ščepec dostojanstva, pametni telefoni in njihove kruto tragične zgodbe; to je vse, kar jim je ostalo od prejšnjega življenja. S tobakom in čajem preganjajo čas, v oblaku cigaretnega dima odganjajo preteklost in skušajo razmišljati o prihodnosti. Pametni telefoni so njihova edina povezava s svetom, ki se jih na vse načine otepa. Sodobna komunikacijska naprava je še edini stik z domačimi, ki so raztreseni od Sirije pa vse tja do Skandinavije. Domača glasba na telefonih jih zasanja v spomine. Tu so shranjene fotografije staršev, žene, otrok, hiše, zadnjega praznovanja rojstnega dne s prijatelji. Glej, taka je bila moja ulica, preden se je nanjo usul dež Asadovih raket! V SIM-kartici je obstal digitalni spomin na njegov avtomobil in priljubljen lokal. S pomočjo pametnih telefonov iščejo tudi informacije o svojih možnostih. In ne nazadnje naj bi po telefonih – kot jih pozivajo grški pristojni organi – tudi urejevali administrativne postopke za azil oziroma relokacije; če ne bodo dobili prezasedene zveze; če se bo kdo oglasil na objavljeno številko; če jim bo uspelo razumeti, kaj hočejo od njih. Nekateri srečneži nekega dne, po mesecih čakanja, dobijo SMS-poziv na razgovor o relokaciji, o svoji nadaljnji usodi.

»Za 'domovino', za prevlado v Siriji, se bori morda dvajset večjih dobro organiziranih in opremljenih skupin, ki so se oklicale za armade z različnimi imeni. Vmes se potikajo številne 'neodvisne' skupine. A nikomur ni res mar za domovino. Vsi hočejo samo nagrabiti čim več bogastva. In si vzeti čim več žensk. Nekega dne so prihrumeli tudi v naš dom. Očeta, ki je hotel ubraniti družino, so med lomljenjem vrat in vdiranjem v hišo mimogrede pobili s puškinimi kopiti, takoj za njim so zaklali mater in malo sestro, ki se je stiskala k njej. Sestro, staro 15 let, so grobo odvlekli s seboj. Ko so jo odrabili, so jo verjetno, kot druge, do konca pobili s kamni. Brata in mene so zrinili iz hiše, dedka in babico pa zaprli vanjo ter skozi okno vrgli zažigalno bombo. Odpeljali so naju v neko stavbo, kjer so naju brcali v glavo, v ledvica, v prsi, v moda, v trebuh. Nenehno so vpili, naju psovali, se smejali, si tu in tam za trenutek oddahnili, da so si prižgali novo cigareto in se domislili novega načina mučenja. To ni bilo mučenje, bilo je divje sadistično izživljanje. Bratu je pobesneli moški v nekem trenutku zarezal v vrat, me krohotaje gledal in njegovo odrezano glavo z rjovečimi vzkliki zadovoljstva vrgel v pleteno košaro,« mi je otopelo pripovedoval 20-letni Hasan, fant iz Alepa s hitro utripajočimi očmi. Videle so več, kot bi smele. Kako je pobegnil iz klavnice, ni povedal, na mobilnem telefonu pa mi je začel vrteti kaotične nekajminutne filme, ki jih med divjanjem s telefoni snemajo pripadniki različnih tolp, ki pustošijo po Siriji, in jih potem ponosno objavljajo na spletu. Ustavil sem ga pri tretjem. Bilo mi je dovolj brcanja, krvi, vpitja, hrupa, streljanja, bombnih eksplozij, izmaličenih trupel, košar z odrezanimi glavami in prsti; hiter video tečaj najrazličnejših metod mučenja in ubijanja, ki se jih lahko domisli le človeški um.

Živ sem, ker so si zame vzeli čas

»Asad in IS sta samo dve plati enega kovanca. Eni režejo vratove, drugi te raketirajo; oboji le krvoločno ubijajo. Hotel sem mir v domovini, zato sem se pridružil Svobodni sirski armadi (Free Syrian Army, FSA). Že čez nekaj tednov me je krogla zadela pod koleno. 'Bolničar' mi je hotel nogo kar odrezati, komaj sem ga prepričal, da ni tako huda rana in da če jo pozdravijo, bom lahko še naprej uporaben borec. Po okrevanju sem se vrnil v vojsko, tokrat sta me po glavi oplazila dva granatna izstrelka. Ujeli so me in mučili, mi porivali igle pod nohte in nanje priključili električni tok ter me s prepletenim kablom tepli po podplatih. Le njihovi želji po dolgem izživljanju nad menoj se imam zahvaliti za to, da sem živ. Ob eksploziji neke granate mi je uspelo pobegniti. Moja želja, da bi vse to divjanje pomagal ustaviti, se je izgubila v splošnem kaosu divjanja številnih hord 'osvoboditeljev'. S pomočjo tihotapcev mi je konec februarja uspelo priti do Grčije, do Idomenija. Uspelo mi je priti tudi že v Makedonijo. Ko smo že mislili, da smo daleč od obmejnih patrulj, so nas v neki vasi pričakali uniformiranci s tovornjaki. Mislili smo, da nas peljejo v kakšen makedonski begunski zbirni center, pa so nas odpeljali nazaj do grške meje, na osamljen kraj, prerezali žice nekakšne ograje in nas skrivaj, ilegalno porinili nazaj v Grčijo,« je povedal 20-letnik iz Alepa, ki je prosil, naj njegovega imena ne objavim. Še ena zgodba od stoterih, ki so se mi v dveh tednih bivanja z begunci zarezale v možgane. Zgodbe, ki iz izoliranih begunskih taborišč naj ne bi prihajale v javnost. Vstop posameznih prostovoljcev ali civilnih iniciativ, ki poskušajo vsaj nekoliko izboljšati njihove razmere, ter novinarjev v taborišča je nezaželen.

Namesto da bi zaprosil in morda v nedogled čakal na odobritev enkratnega obiska taborišča – seveda s spremstvom uradne osebe – sem k nesrečnežem skrivaj plezal čez ograje in se plazil skozi okna nekdanjih vojaških in trgovinskih skladišč. »Hvala. Hvala, da ste z nami. Hvala, da nas poslušate, nihče nas noče,« me je objel prenekateri strti očanec. Številni mlajši pa so le zadržano in previdno, a odobravajoče pokimali z glavo.

Slovenska juha s priokusom Orienta

Ljubljana, julij 2016. Ko sva se z Mojco odločila, da v družbi prostovoljcev iz vse Evrope poskušava olajšati njihovo trpljenje vsaj za nekaj trenutkov, sva za sodelovanje v donatorski akciji prosila okoli 30 podjetij, večinoma živilskih. Bila sva veselo presenečena nad odzivom približno stoterice ljudi, na katere sva naletela pri uresničevanju najine zamisli. Odzvala se je približno polovica podjetij; v dobrih dveh tednih sva zbrala nekaj več kot 1,3 tone različnih prehranskih proizvodov.

»Kaj pa imate tukaj? Čemu toliko hrane? Se pripravlja kakšna katastrofa?« je hudomušno, a vseeno resno zvedavo vprašal možakar poznih zrelih let, ki naju je videl v neki ljubljanski garaži sem ter tja prelagati donatorsko hrano in jo pripravljati za transport v Grčijo. Ko sem razložil, da gre za pomoč beguncem v severni Grčiji, se mu je obraz nejevoljno pomračil. Z resno vljudnostjo je pripomnil, da imamo v Sloveniji vendar preveč revežev, da bi »nosili še onim«. »Žal je res tako,« sem odvrnil. »Vendar na naše reveže nihče ne strelja, nihče jim ne bombardira mest, nihče jih s silo ne novači za eno od svojih milic. V tem so naši reveži nekoliko na boljšem. Živijo v razmeroma varni državi. Zato sva se tokrat odločila pomagati njim, ljudem, ki bežijo pred vojnimi strahotami,« sem rekel. »Sicer pa, če smo že pri tem, koliko našim revežem pa ste vi že pomagali?« Odšel je resnega, zazdelo se mi je, da tudi zamišljenega obraza. Deset minut kasneje pa je sledilo presenečenje: možak se je vrnil in z zadržanim nasmeškom na obrazu rekel: »Kar precej prav imate,« ter mi v roke nerodno stisnil 10 evrov. »Morda bo komu prišlo prav!«

Ko sva zbrano pomoč, prav tako s pomočjo donatorjev, spravila v Solun, sva jo po predhodnem skrbnem preverjanju dela prostovoljnih skupin vso predala Adisu Imamoviću - Pixiju, 38-letnemu Slovencu z bosanskimi koreninami, ki je prav tiste dni začel kuhati hrano za 500 prebivalcev begunskega taborišča v Kalohoriju. »Pomoč prostovoljcev je odvisna od dobre volje poveljnika taborišča. Nekateri dovolijo, da pred ograjo prinesemo hrano in jo razdelimo, zvečer skuhamo čaj in se z begunci podružimo, drugi nas osorno zavračajo, češ da zaradi 'zagotavljanja varnosti' ne moremo kar postopati okoli taborišča,« mi je razlagal Pixi.

Prebivalci Kalohorija so akciji »Pixijeve« skupine netipično navdušeno priskočili na pomoč. Majhen kraj, tik pred Solunom, jim je v preureditev ponudil zapuščen občinski prostor, kjer lahko pripravljajo hrano, ena od vdov pa jim je brezplačno ponudila nastanitev v svoji hiši. V zameno kuhinja, ki jo upravlja skupina moških in žensk srednjih let iz Švice, Italije, Francije, Španije in Nemčije, poskrbi še za lokalne reveže in potepuške pse. Pixi, nekdanji izvidnik v slovenski vojski, varilec, zidar, udeleženec dobrodelnih akcij v Sloveniji, je že od začetka »balkanske begunske krize« kot samoorganiziran prostovoljec kuhal in delil hrano v večini taborišč, ki so nastajala ob zamaških begunske poti od Brežic do Beograda in Soluna. Lokalni skupnosti v Kalohoriju njeno dobroto vrača tako, da z zbranimi donacijami kupuje krompir, jajca, paradižnik, čebulo oziroma vse, kar mu lahko ponudijo, le od tamkajšnjih kmetov. »Za manj kot 50 centov na dan lahko enemu ubogemu človeku ponudim obrok tople, polnovredne hrane. Vsak lonček sveže zelenjavne juhe, vsak podarjen evro, vsaka topla beseda, vsak objem pripomore k temu, da ti ljudje vsaj za trenutek pozabijo na kalvarijo svojega življenja,« je zavzeto razlagal Pixi.

Na najino akcijo so se odzvali tudi nekateri sorodniki, prijatelji in znanci ter prijatelji in znanci njihovih znancev. Na vprašanje, kako lahko pomagajo, sva odvrnila: »Če želite, če zmorete, namenite za begunce 10, 15, 20 evrov. Vsak evro šteje!«

V dobrih dveh tednih se nama je nabralo za povprečno slovensko bruto mesečno plačo gotovine in večino sva je namenila vzpostavitvi in delovanju »Pixijeve« kuhinje. Nekaj sva v roke stisnila tudi nekaterim beguncem, za katere sva presodila, da jim bo kakšen evro prišel hudo prav. Sedemnajstletnemu dekletu tik pred porodom sva kupila stekleničko in dudo za dojenčka ter nekaj prvih oblačilc. Mater štirih otrok, ki je obupana padla v globoko depresijo, ker ne more primerno skrbeti za svoj naraščaj, sva zaposlila z iglami za pletenje in nekaj volne. Spet drugi sva kupila dvotedensko zalogo hrane za njenega alergičnega otroka ... Pekla naju je vest, ker sva pri tem morala narediti kruto selekcijo; za vse je bilo najine pomoči premalo. Če seštejem vse skupaj, je pomoč v obliki hrane in denarja, zbranega od dobrih ljudi v Sloveniji, dobilo le nekaj sto od okoli 60.000 beguncev, ki so to poletje obtičali v Grčiji.

Pokonci jih držijo predvsem prostovoljci

V Grčijo za krajši ali daljši čas prihaja na stotine prostovoljcev iz vse Evrope, pa tudi iz drugih delov sveta. Ljudje, kot so 55-letni Kevin, upokojenec iz Velike Britanije, Leon, 20-letni študent računalništva iz Hamburga, Julija, 30-letna socialna delavka iz Italije, Diane, 28-letna socialna delavka iz Švice, in številni drugi s pripravo hrane in čaja, z druženjem in žgečkanjem otrok ljudem na begu za trenutek dajo občutek, da niso prav vsi pozabili nanje.

Zelo aktivne in organizirane so skupine prostovoljcev Dresden-Balkan Konvoi, Blue Ants, Graz Spendenkonvoi, Frankenkonvoi in še mnogi posamezniki ter manjše skupine, ki s pomočjo donacij, največkrat zbranih prek spletnih crowdfunding strani, že mesece pomagajo zelo konkretno in predvsem kontinuirano. Kot so mi pripovedovali begunci, ki pomagajo zahodnim volonterjem, pa uradne humanitarne organizacije večinoma prihajajo občasno, popišejo razmere, obljubijo izboljšave in odidejo. Svojih visoko donečih obljub večinoma ne izpolnijo ali pa le v manjšem obsegu.