Na evropsko modrem ozadju velikega jumbo plakata je z belimi črkami napisano jasno sporočilo.

»Napad v Parizu so izvedli priseljenci.«

Plakat ne visi v Franciji, ampak na Madžarskem. Na drugih plakatih, ki so postavljeni na železniških postajah in ob avtocestah po vsej Madžarski, vlada Viktorja Orbana opozarja, da je bilo »od začetka begunske krize v Evropi v terorističnih napadih ubitih tristo ljudi«. Na Madžarskem sicer nihče, vendar plakati utrjujejo madžarsko evropsko identiteto. Sledijo jim plakati s podobnimi sporočili.

Plakati, ki so se pojavili konec prejšnjega tedna, so se pridružili že nekoliko obledelim opozorilom, s katerimi je vlada že konec junija polepila predvsem jug države. Naslavljali so morebitne tuje državljane, ki bi prestopili madžarsko mejo. »Če pridete na Madžarsko, ne jemljite delovnih mest Madžarom.« »Če ste vstopili na Madžarsko, morate spoštovati madžarsko kulturo.« Plakati nekoliko vzneseno predvidevajo, da migranti znajo ločiti srbščino in grščino od madžarščine in bodo razumeli, da v tej državi niso najbolj dobrodošli.

Vendar je vtis napačen. Plakati niso namenjeni tujcem, ampak domačemu prebivalstvu in evropski komisiji. Začela se je kampanja za veliki referendum, na katerem bodo madžarski volilci dobili priložnost, da zavrnejo odločitev evropske komisije o prerazporeditvi beguncev po vseh članicah Evropske unije in iz tega projekta izvzamejo Madžarsko. Oborožena s plebiscitarno odločitvijo namerava vlada v Bruslju dokončno preprečiti obvezen sprejem 1294 iz zahodne Evrope vrnjenih beguncev. Zahtevo komisije je označila za neevropsko in bo pred državljane postavila jasno vprašanje. »Ali želite, naj ima Evropska unija pravico predpisati obvezno priseljevanje nemadžarskih državljanov na Madžarsko brez odobritve parlamenta?«

Referendum utemeljujejo z razlago, da Madžarska brani evropsko civilizacijo tako pred tujci z vzhoda, ki ogrožajo njeno krščansko kulturo, kot pred evropsko komisijo, ki se dotika njene suverenosti.

Ob referendumu bo Madžarska deležna obtoževanja, da napada evropska integracijska načela in je solidarnost zamenjala s ksenofobijo. Goreče članice EU bodo njeno politiko zavračale kot izraz rasizma, ki izhaja iz nacionalistične politike in je v liberalnih okvirjih zavržena. Počasi. Počasi.

Enkrat smo to že videli. Madžari so ob prihodu beguncev iz Turčije prvi na svojo mejo s Hrvaško postavili bodečo žico, prihajajoče avtobuse in vlake, ki so bili namenjeni v Nemčijo, pa obravnavali kot transporte sovražne vojske. V prvih dneh so bili deležni ostre kritike ostalih držav v Evropski uniji, da ravnajo nečloveško, v nasprotju s krščanskimi vrednotami in da jih nacionalistična politika izključuje iz okvirja civiliziranih držav. Hudih obsodb so bili deležni tudi iz Slovenije. Dokler so begunci iz Hrvaške šli na madžarsko mejo, na slovenskih mejah pa ni bilo nikogar, je bilo iz vladne palače v Ljubljani slišati enako moraliziranje kot iz Bruslja.

Solidarnost z Madžarsko so najprej pokazale članice Višegrajske skupine držav. Niti na Poljsko, niti na Češko ali Slovaško ni prišel noben begunec, te države pa so Madžarski ponudile svojo policijo in vojsko za zaščito meje. V Avstriji in Nemčiji in drugih zahodnih državah so politiki dvigovali obrvi. V eklatantnem nasprotju z moderno politiko evropskega centra so periferne države, ki so zadnje prišle v hišo, rušile sistem soodvisnosti politik, ki so jih ustanovitelji nove Evrope gradili od Marshallovega plana do enaindvajsetega stoletja.

Potem so begunci prišli na slovensko mejo in priča smo bili enemu tistih obratov politike, za katere nekako ne moreš verjeti, da so zares možni. Isti slovenski politiki, ki so za madžarsko žičnato ograjo govorili, da je abdominacija, so v dogovoru z madžarsko policijo čez noč začeli vleči svojo bodečo žico. Z nekaj zadrege so na začetku še zagotavljali, da se jim ob razvijanju kolutov trga srce, že čez kratek čas pa so govorili o branjenju schengenske meje in nujnosti zaščite nacionalnih interesov.

Avstrijci, ki so visokonoso zavračali bodečo žico kot barbarstvo, so čez nekaj mesecev postavljali svoje ograje in imitirali obrambno govorico iz Budimpešte in Ljubljane. Na koncu so slovenski, madžarski, srbski, slovaški, hrvaški in makedonski policisti pod vodstvom avstrijske policije v Gevgeliji za dvometrsko bodečo ograjo preprečevali prehod sirskih beguncev iz Grčije v Makedonijo. Z makedonske strani so zaprle mejo članice Evropske unije, ki so imele v njihovi operaciji status nemočne opazovalke. Škandal izpred šestih mesecev je postal evropska normalnost.

Madžari so v zgodbi konsistentni. Od prvega trenutka so zavračali begunce in zavračajo tudi prerazporeditev zanemarljivega števila na svoje ozemlje, ker je to v nasprotju z njihovim razumevanjem naroda. Tako kot je bilo prvi dan, bo tudi zadnji dan.

Zdaj, ko se previdno govori o morebitni oživitvi množičnega preseljevanja, bi bilo dobro vedeti, na čem temelji evropska migracijska politika. Evropska unija ne temelji na vrednotah in načelih, ampak na zakonih. Ključno vprašanje ni, ali je to, kar počnejo posamične države, v skladu z evropskimi vrednotami, ampak ali je v skladu z zakoni, ki urejajo odnose v Uniji. Če zakonov ni, jih je treba hitro napisati.