Klima je za trte zelo pomembna, še bolj pa zemlja, ki ji v Brdih rečemo opoka. Gre za prst, ki je zelo bogata z minerali in prav te mineralne snovi dajejo pečat tudi vinu. Je pa tudi res, da se za to, da pri nas nastajajo zares odlična in posebna vina, lahko zahvalimo vinogradnikom, kot sta Joško Gravner in Stanko Radikon, ki sta začela prebijati led z drugačno miselnostjo glede pridelave vin. V glavnem smo vsi sledili načinu dela in filozofiji Joška Gravnerja. On je bil eden prvih, ki je razumel, da je prava pot kakovost, in ne količina, bil je tudi prvi, ki je rezal grozdje s trt in ga metal stran. Vsi smo mislili, da ni normalen, potem pa smo mu sledili, ker smo ugotovili, da je imel prav.
Joško Gravner je bil prvi, ki je začel uporabljati majhne hrastove sode in pozneje tudi amfore… Kaj menite o njih?Prav danes smo dobili prvo amforo, ki pa jo bomo uporabljali bolj za zabavo, saj bomo še naprej pridelovali predvsem sveža in macerirana vina v lesenih sodih iz slavonskega hrasta.
Vsako vino nosi podpis tistega, ki ga prideluje. Kakšna so vaša načela pri pridelavi in negovanju trte in vin?Tukaj v Oslavju imamo vsi dokaj podoben odnos do trte, grozdja in vina. Imamo enako grozdje, enako klimo, enako zemljo, razlika nastane šele v kleti. V vinogradu skušamo delati čim bolj naravno, brez velikih posegov, če se le da, uporabljamo biološka škropiva, baker in modro galico. Cilj je, da je grozdje, ki ga prinesemo v klet, zdravo in zrelo, pri vinifikaciji pa ima vsak vinar svojo roko, ki da potem pečat vinu.
Kako se vaša vina razlikujejo od drugih?Razlika nastane pri maceraciji. Nekatera naša vina so bolj macerirana, kot jih imajo drugi, s tem da jim ohranimo eleganco in pitnost. To je naš ključni cilj. Sicer pa je naša kmetija najbolj poznana po malvaziji.
Malvazija je bila nekako izgnana iz teh krajev…To je res, ker so prišle bolj komercialne sorte in so malvazijo začeli opuščati. Enako se je zgodilo tudi s tokajem in rebulo. Ampak zdaj se vračamo. V Brdih danes večina vinogradnikov spet prideluje malvazijo, rebulo in tokaj.
Kaj pa rdeče sorte?Tukaj v Brdih, po hribih, so bolj bele sorte. Sami imamo seveda tudi nekaj rdečih sort, predvsem merlot in cabernet sauvignon, ampak ti vinogradi so na ravnini.
Vaša vina navadno nastopajo v parih. Sveža in macerirana…Da, predvsem zaradi tega, ker smo imeli mlade vinograde in grozdje iz teh vinogradov še ni bilo dovolj zrelo za maceracijo. Iz grozdja, ki raste v starih vinogradih, pa pridelujemo macerirana vina, ki so specifična. Je pa res, da so prav ta vina tista, ki dajo vinogradniku sloves. Ko jih enkrat kupec poskusi, se težko odloči, da se bo vrnil k svežim vinom. Sveža vina se lahko prodajajo tudi na slepo, za macerirana pa je potrebna predstavitev. Kupca je treba najprej prepričati, da jih poskusi, če jih ne pozna.
Torej kupci, ki pridejo k vam po sveža vina, domov odnesejo macerirana, čeprav so dražja?Res je neverjetno, vendar se v zadnjem času to čedalje pogosteje dogaja. Pridejo po sveža vina in ko okusijo macerirana vina, jih ta premamijo. Ker so dražja, jih kupijo manj. Namesto da bi vzeli domov recimo 24 steklenic svežih vin, vzamejo domov šest steklenic zrelih maceriranih vin.
Prej ste omenili, da se vina iz Oslavja razlikujejo predvsem po maceraciji. Koliko časa vi pustite stati grozdne jagode na tropinah?Malvazijo, chardonay in furlanski tokaj en teden, rebulo pa tudi do 45 dni. Je pa odvisno od letine. Ni točnih pravil in zapovedi, vedno se ravnamo po tem, kakšno je vreme in kakšno je grozdje.
Rebula je paradna trta v Brdih, Coliu in s tem v Oslavju, ampak kljub temu jo je četrtino manj kot nekoč. Zakaj?Manj je je zato, ker so bili med vojno vsi vinogradi praktično izgubljeni, ko pa se je začelo na novo saditi, so vinogradniki raje izbirali bolj komercialne trte. Rebula se je ponovno začela saditi v zadnjih tridesetih letih. Zdaj nastaja problem, ker jo želijo imeti vsi, tudi v krajih, kjer zemlja ni primerna za rebulo, in zato marsikje vina iz rebule niso najboljša, težko pa je dobiti tudi sadike rebule. Rebula je zelo radodarna trta, zato jo je treba zelo zelo redčiti. Mi ji pustimo le kakšnih pet grozdov na trto, odvisno od velikosti jagod, kar pomeni dober kilogram. Tudi trgatev je pomembna za kakovost vina, zato rebulo včasih trgamo za rdečim grozdjem.
Veliko se govori, da bi v Venetu z evropskim denarjem zasadili tisoč hektarjev rebule, verjetno za peneča vina. Kaj menite o tem?To je povsem zgrešeno. Če bo do tega prišlo, bo to slabo za briško rebulo. V Venetu je rebula moderna, ker jo uporabljajo za peneče vino, in jo zdaj veliko sadijo. Po mojem mnenju bo šel ves pridelek za spumante. Tam rebula ne more dozoreti, ker potrebuje veliko sonca in gričevnato podlago. Sam menim, da bi morala Italija skupaj s Slovenijo zaščititi rebulo iz Oslavja in Brd tudi v okviru EU.
Pa se kaj pogovarjate o tem?Seveda se, vendar je to težko. Birokracija v Italiji je neverjetna.
Hujša kot v Sloveniji?Sem skoraj prepričan, da ja.
Vaša spletna stran je v štirih jezikih, poleg italijanščine in angleščine še v ruščini in japonščini. So Rusija in Japonska ali Azija za vas pomembni trgi?Naš glavni trg je Japonska. Sploh za močna macerirana vina. Tam imajo ta vina res radi. Začeli pa smo prodajati tudi v Rusijo, ampak počasi, odpira se nam tudi trg v Koreji in Maleziji, tudi v Kanadi in Izraelu smo prisotni že nekaj let. Nekaj malega prodamo tudi v ZDA in v Kolumbiji.
Kaj pa Italija in Evropa?Kljub vsemu je naš primarni trg Azija, seveda pa prodajamo tudi po Evropi. V Italiji manj. Smo pa pripravljeni biti povsod. Najbolje bi bilo, če bi vse vino lahko prodali na domačem dvorišču. Ampak to na žalost ne gre.
Koliko vina pa res prodate doma?Res je, da vsako leto več, ampak kljub vsemu le nekje med 10 in 15 odstotki.
Ali prodate kaj vina tudi v Sloveniji?Zelo malo. Letos smo se prvič udeležili festivala Orange Wine v Izoli in zelo sem bil zadovoljen z odzivom na naša vina, tako da bomo šli tudi na Dunaj, kjer je avstrijska različica tega festivala. Spoznali smo nekaj novih ljudi in mislim, da bomo začeli prodajati tudi v Sloveniji.
