Marina Cvetić iz San Martina v Abruzzu je ena najpomembnejših italijanskih vinark. Morda kar najpomembnejša, saj v vinarstvu še vedno velja, da gre za moški posel. Tudi pri naših zahodnih sosedih. Ženska, ki se znajde v takšnem poslu in je celo uspešna, je nekaj posebnega. Po vrsti: Cvetićeva, ki izhaja iz nekdanje Jugoslavije, je naslednica vinske obrti svojega pokojnega moža, novinarja Giannija Masciarellija, s katerim sta začela z nekaj hektarji in par 10.000 steklenicami vina na leto. Zdaj, nekaj let po njegovi smrti, Marina Cvetić vsako leto pridela okoli dva in pol milijona steklenic vina. Vinska klet Masciarelli je ena večjih pri sosedih, Italija pa je največja proizvajalka vina na svetu. In kaj piti, če boste v kaki slovenski gostilni ali v Italiji naleteli na vina Marine Cvetić. Njeno najboljše belo vino je trebbiano, rdeče pa montepulciano d'Abruzzo.
Mladost ste preživeli v Imotskem na Hrvaškem, pri dvanajstih ste se preselili v Beograd. Živeli ste v mešanem zakonu, kot smo včasih rekli.Čeprav je bila moja mama Hrvatica, oče pa Srb, ki še vedno živi v Beogradu, sem odraščala tako rekoč na poti med Jugoslavijo, Nemčijo in Avstrijo. Spremljala sem posle svojih staršev in pridobivala izkušnje različnih kultur. Lahko bi rekla, da sem imela privilegij odraščati v mednarodnem krogu.
Ampak študirali ste v Beogradu, mislim, da na agronomski fakulteti…Na beograjski univerzi sem študirala prehrambno tehnologijo, na koncu pa sem se specializirala za mlečne izdelke. Od nekdaj sem ljubiteljica dobre hrane in to strast sem prenesla tudi v Abruzzo, k Gianniju, kjer sem začela pridelavo oljčnega olja in kisa, ki je v zadnjem času zelo uspešna.
Kako ste spoznali moža in kdaj ste se preselili v Italijo?Na Hrvaškem, v Dalmaciji sem stažirala kot študentka, ko je prišel na obisk s svojimi prijatelji. Bilo je v neki vinski kleti, kjer so spoznavali male vinarje. In res je bila ljubezen na prvi pogled. Nekaj mesecev pozneje je prišel v Beograd na obisk in odločila sam se, da grem z njim v Italijo. Zelo hitro sva dobila prvo hčerko Miriam, pozneje še Chiaro in Riccarda.
Pa tudi v poslovanje vinske kleti ste se hitro vključili…Zelo hitro. Hotela sem biti Giannijeva žena, po drugi strani pa sem hotela deliti tudi odgovornost pri poslih. Najprej sem postala komercialna direktorica podjetja. Dvigovanje ugleda podjetja v najboljših restavracijah in razvoj prodaje na tujih trgih. Verjetno ena najtežjih nalog, svetu je bilo treba predstaviti nepoznano sorto montepulciana iz Abruzza.
Ko je bila ustanovljena vinska klet Masciarelli, ste imeli dva hektarja vinogradov. Danes jih imate več kot 320. Koliko steklenic na leto napolnite? In, mimogrede, kako težko je obdržati kakovost vina pri tako visokih številkah?Vinarija Masciarelli ima res več kot 300 hektarjev vinogradov. Letno napolnimo okoli dva in pol milijona steklenic. Večina je v liniji Masciarelli Classic, ki je namenjena za vsakdanje uživanje naših potrošnikov v 55 državah sveta.
Linija vin z vašim imenom Marina Cvetić pa je najkakovostnejša?Marina Cvetić je izbrana linija, v kateri so majhne serije najkakovostnejših mednarodno priznanih sort, kot so cabernet sauvignon, chardonnay in merlot. Poudariti moram, da so vsa vina, ki jih ponujajmo na trgu, pridelana tako, da ponujajo najvišjo kakovost v svojem cenovnem razredu.
Po smrti moža ste se odločili sami nadaljevati delo. Verjetno vam ni bilo lahko, ker vemo, da vinski posel, še bolj kot drugi, velja za zelo moškega. Kako ste se spoprijeli s tem?Najtežje je bilo na začetku, ker sem imela veliko odgovornost, da ohranim ime, ki ga je Gianni dolgo časa z velikim trudom gradil. Zdelo se mi je, da vsi komaj čakajo, da naredim kakšno napako. In vem, da nisem edina. S podobnimi težavami se srečujejo mnoge ženske, ki gredo v posle, se pa na srečo stvari spreminjajo. Tudi pri vinu se zdi, da počasi premagujemo predsodke, s katerimi smo se nekdaj srečevali.
Vaša vina vztrajno napredujejo. Masciarellijeve etikete vin je najti na najboljših vinskih kartah osrednje in južne Italije. In celo v Sloveniji.Naša vina so brez dvoma v najboljših restavracijah na svetu. Pred nekaj meseci so vino Marina Cvetić montepulciano uvrstili na listo najpopularnejših na vinskih kartah newyorških restavracij, ki jo je objavil Wine and Spirits. To je za nas velik dosežek. Rezultat dolgega in težavnega dela na trgu.
Delo na trgu? Je to osnova uspeha Masciarellijevih vin?Predvsem pridelujemo vina z značajem: po eni strani so to vina, ki morajo odražati moj značaj in moj osebni okus, po drugi strani pa morajo imeti identiteto področja, s katerega prihajajo.
Kolikokrat na leto pa se še vrnete v domovino? Ste razmišljali, da bi kupili kak vinograd v Srbiji ali na Hrvaškem?V Srbijo pridem vsako leto vsaj dvakrat, odvisno, koliko imam dela. Lahko rečem, da se sicer vsakič počutim bolj evropsko, po drugi strani pa imam to deželo rada, konec koncev velik del moje družine še živi v teh krajih. Če pa govorimo o vinu, moram poudariti, da je naša vinarija, Masciarelli, rojena kot pravi izraz regije Abruzzo, tako da pridelava zunaj te regije ne bi mogla postati del naše usmeritve. Giannijeva vizija je bila predstaviti svetu njegov rodni kraj Abruzzo v najboljši luči in kot nadaljevalka njegove tradicije tega ne mislim spreminjati.
Zdi se, da so vaša vina, predvsem bela, trebbiano, zelo podobna tistim, ki jih je mogoče piti v Goriških brdih in čez mejo v italijanskem Colliu?Težko rečem, naša vina so edinstvena in odsevajo posebnosti Abruzza, naravno najraznovrstnejše regije v Evropi.
V zadnjem času se veliko govori o oranžnih, ekoloških in celo biodinamično pridelanih vinih. Kaj menite o tem trendu?Vino mora biti predvsem dobro in kakovostno. Ne želim piti vina samo zato, ker je organsko. Vino name napravi vtis, če v meni vzbudi čustva ali spomine na neke pretekle lepe trenutke. Vseeno mi je, ali te lepe stvari najdem v organskem, biodinamičnem ali konvencionalnem vinu.
In koliko vina na dan spijete?Običajno nekaj kozarcev.
